Pure intuition

Devetnajstka :)

2012-01-30T18:52:00.000+01:00

Tako:) dopolnila sem 19 let. Začenja se moje zadnje leto najstništva, ki bo v vseh pogledih prelomno. Čaka me maturantski ples, matura, pa sprejemni izpit, vpis na fakulteto in navsezadnje tedenske migracije v Ljubljano (najverjetneje).

Hvala vsem, ki ste mi zaželeli vse najlepše. Za svojo prihodnost imam res mnogo želja, ciljev in namenov.Včasih se mi zdi, da se bom od mojih vizij in načrtov kar ... razpočila. Torej, prav mi bodo prišle vse energijske frekvence vaših misli, da se bodo ob tem dobre želje manifestirale. Ampak dovolj metafizike za sedaj. :)

Za vsak slučaj (bolj za šalo, seveda) objavljam t.i. wish list, če na moj blog po naključju naleti kakšen milijonar. Saj veste, ''you never know'' ... :D

Alexander McQueen pleated silk-chiffon strapeless gown

Alexander McQueen Swan lake dress

Christian Louboutin

Stanovanjce v Parizu:)

iPad z luštkanim etuijem

Zimske počitnice v toplih krajih

Retro bicikl Londoner - Johnny Loco

Patricia

Damn, those Olsen genes!

2012-01-20T19:21:00.000+01:00

Vir (večinoma): http://olsensanonymous.blogspot.com/

Cosmo (in) matura

2012-01-15T16:24:00.001+01:00

Sedaj me lahko berete tudi na blogu Cosmomature, saj sem se odločila za sodelovanje in tako začela pisati svoj Cosmoblog. Letos je koncept drugače zastavljen, kot ste nekateri že opazili.
Odločila sem se, da bo moj blog govoril o vintage krpicah, vintage modnih dodatkih ipd., ker sem tudi sama ljubiteljica tovrstnih zadev. Torej, če vas zanima, kliknite na http://matura.cosmopolitan.si/blog/patriciab/, kjer najdete dve objavi, ki mi ju je uspelo napisati do sedaj. Če se vam stvar dopade, lahko tudi všečkate s klikom na gumb, ki se nahaja na koncu posamezne objave. Ti všečki mi namreč pomagajo pri uvrstitvi naprej, česar bi bila zelo zelo vesela:)

Patricia

Bagetke in sirči

2012-01-10T19:09:00.000+01:00

Yum.

Če ima kdo čas ...

2012-01-09T15:54:00.001+01:00

... in kakšno pametno vprašanje :)
http://www.formspring.me/PatriciaBevc

Prilagam karenofotoko od včeraj.

okenska polička

Year 2011 (in a webcam)

2012-01-01T18:44:00.001+01:00

Ob tem času se spodobi, da potegnem črto in naredim zaključek leta 2011. Bilo je ... pestro. Bilo je polno zelo zelo dobrih doživljajev, sem pa letos preživela nekaj manj prijetnih izkušenj, ki me bodo, po pravici povedano, verjetno zaznamovale za zmeraj. Na žalost, bi lahko rekla.
Kljub temu si prizadevam na to leto gledati pozitivno, ker je res bilo (tudi) takšno. Zdi se mi, da bi minulemu letu totalno ustrezal simbol jina in janga.

Sem pa po vsem tem še bolj prepričana, da bo 2012 super super zakon. Da bo THE year.

Well ... we'll see :)

Random slike iz moje webcam mape:)

27. 12. 2011

2011-12-27T13:17:00.000+01:00

Letošnji božič je bil po mojem najboljši do sedaj. Ne samo zaradi tega, ker smo ga kot ponavadi preživeli skupaj, ampak ker mi je zadnjih 12 mesecev prineslo mnogo izkušenj, ki jih ne bom nikoli pozabila. Na vrsto stvari gledam drugače, nekatere stvari se mi zdijo pomembnejše kot prej, nekatere me sploh ne skrbijo več ali pa jim ne pripisujem več takšne pomembnosti.
Poleg tega sem si obljubila, da to, da je vsa družina zbrana skupaj za mizo, ne bom nikoli več imela za samoumevno.

Things i'm lovin' right now ||

2011-12-17T16:21:00.000+01:00

risanje. Obožujem ga že od nekdaj, sedaj še toliko bolj, ker sem opravila prvi semester tečaja arhitekturnega risanja in sem pri sebi opazila napredek, predvsem v natančnosti. Poleg tega mi novo pridobljeno znanje koristilo pri sprejemnih izpitih, saj sem se odločila, da se bom poskusila vpisati na študij arhitekture.
knjige Roalda Dahla. Priporočam zbirki kratkih zgodb Poljubček in Takšen kot ti, saj me njegovo pisanje zmeraj prevzame, poleg tega so zgodbe naravnost genialne. Predvsem Poljubček mi je grozno všeč in nasploh se mi zdijo njegova dela mojstrsko napisano čtivo in kvalitetno branje.
plašč, H&M. Najprej sem ga zasledila na H&M-ovi nemški spletni strani, potem sem ga lep čas iskala v Sloveniji (neuspešno), naročanje v Slovenijo je v njihovi spletni trgovini je nemogoče, potem pa so mi ga ''zrihtali'' nadvse prijazni znanci od znancev, ki živijo v Nemčiji in mi ga bodo ob božiču, ko bodo obiskali Slovenijo, prinesli. Na koncu se je izkazalo, da ga niti v Nemčiji ne prodajajo v trgovinah, ampak je na voljo le v spletni prodaji. Mislim, da ni potrebno omenjat, da komaj čakam, da bo končno v mojih rokah:)

craftgawker. Spletna stran z idejami za ročna dela, ki prav pridejo ravno v času obdarovanj. In prav addictive je, naj vas opozorim.

Želim vam bel december:)

Inspiracije 2.

2011-12-11T17:12:00.001+01:00

December.

2011-12-07T17:49:00.001+01:00

Sama nisem ena izmed tistih ljudi, ki se ga noro veselijo. V osnovni šoli sem se ga veselila veliko bolj, saj je takrat ponavadi že zapadel sneg. Sedaj pa, kot veste, je vreme veliko bolj pobrkano, v šoli se testi in spraševanja nakopičijo ravno decembra (če prav je zame letošnji glede tega skoraj izjema, sem ugotovila) in sploh ne vem, kateri je tisti nek poseben občutek, ki bi ga morala (sodeč po drugih) čutiti. Ja, seveda so vse lučke (in ves kič) na ulicah, trgih in ob cestah kar lepe na pogled. In lepo se je pretvarjati, da pride v vsem tem pričakovanju, do nekakšnega ''buma'', vendar to se ne zgodi. Po praznikih se vrnemo na stare tire in tudi večino t.i. novoletnih zaobljub pozabimo skoraj tako hitro. Poleg vsega pa se naše denarnice nevarno stanjšajo.
December imam rada iz drugih razlogov. Najprej zaradi tega, ker si lahko oddahnem od šole, ker več časa preživim z družino in sorodniki, ki jih ne vidim tako pogosto, in zaradi ostalih druženj, kot je npr. Energy žur. Všeč mi je, ker se ta čas vse nekako upočasni, če prav kar naenkrat začnemo s pisanjem nove letnice.

Arhivske

2011-11-18T19:35:00.001+01:00

Grow hair, grooow:)

2008

2010

Počitnice etc.

2011-11-05T16:50:00.001+01:00

Tako, prve letošnje počitnice se zaključujejo. Jaz sem jih morala izkoristiti predvsem za učenje, saj je naneslo tako, da imam prihajajoči teden dosti natrpan s pridobivanjem ocen. Ampak nekako sem se vseskozi tolažila, da si bom kasneje presneto hvaležna, pa je šlo:)

Učenje je na nek način podobno risanju z ogljem. Zadnje čase sem se precej posluževala te tehnike. Ampak oglje je tako ... nepredvidljivo. Hitro si zapackaš dlani in to potem razneseš še na svoj nos, na preostali del lista, na delovno površino, in še preden se zaveš, je vse okrog tebe (in vlkjučno s tabo) popackano s črnimi lisami. Včasih med risanjem res zgubljaš živce in bi najraje vse nekam poslal, je pa potem lepo, ko na koncu vidiš rezultat.

Oglje + zlata barvica

Pametno izkoristite kar je še ostalo od letošnjih krompirjevih počitnic;)

Želvica

2011-10-16T12:07:00.000+02:00

Moj dedek je zbiratelj starin. Tovrstnih zbirateljev v Sloveniji pravzaprav ni tako malo, kot bi si človek sprva mislil in sedaj ima na tem področju že kar nekaj poznanstev. Nedavno nazaj se je srečal z enim izmed teh svojih kameradov in ko je pri njem zagledal tole želvico, se je takoj odločil, da jo odkupi. Zame! :)
Včeraj me je torej takole prijetno presenetil, saj so mi takšne vintage zadeve blazno všeč. Če prav bo treba želvico kar precej očistiti, sem nad njo izredno navdušena, saj se njen oklepek, ki je pritrjen na spodnji del pri glavi, odpira in jo tako naredi najbolj prikupen prostorček za shranjevanje tistih nekaj največ vrednih kosov nakita, ki jih imam.

Cinq choses

2011-10-14T12:41:00.000+02:00

Brskanje za starimi naslovnicami Vogue-a, ki so fantastičen vir navdiha.
Moj blog je doživel manjšo stilsko spremembo. Minimalizem mi je pri tovrstnih zadevah že od nekdaj najbolj odgovarjal.
Sestre Olsen so po mojem mnenju utelešenje pomena besede fabulous. Če prav so vse tri super (resno, nekaj je na teh Olsen genih, da so vse tako... vau), mi je najbolj pri srcu Elizabeth. Novicam o njih oz. predvsem o njihovih outfitih sledim na http://olsensanonymous.blogspot.com/.
Risanje & zabijanje časa v Photoshopu. Just love it.
Nohtki. Sedaj, ko klavirja ne igram več v glasbeni šoli, si jih lahko puščam daljše in končno imam kaj za pobarvat. Juhuhu:)

*Razen točk 2 in 4, slike niso moje delo.

The thing about singing

2011-10-08T11:08:00.000+02:00

Že odkar vem zase, rada pojem. Da bi moja ljubezen do prepevana dejansko kam vodila, sem nekako bolj ali manj že obupala, pa vendar mi ogromno pomeni. Predvsem kadar imam kakšno stresno obdobje, kadaj je moje telo večino časa v nekakšnem krču, opazim, kako se napetost ob prepevanju kar nekam porazgubi. Skoraj neverjetno se mi zdi, kako to vpliva na izboljšanje vsega. Kot da bi nekakšen tok odnesel s sabo vse moje skrbi in neprijetnosti, ter me razbremenil. Preprosto osvobajajoče.
Rada pojem. Zares, zares, rada pojem.

Dragi laski!:)

2011-09-18T13:33:00.000+02:00

Dejstvo je, da niste tako svilnati in lepo padajoči, kot od drugih deklet. Četudi ste zelo težko ukrotljivi in pogosto zbezljate povsem po svoje (kar je potrdila tudi frizerka) in četudi niste bili včasih posebej mehki na dotik, sem vas imela zmeraj rada in vam namenila izvrstno nego (če odštejem, da sem vas občasno zlikala). Zato vas lepo lepo prosim, da rastete. Mislim, da sem se v zadnjem času še posebej potrudila za vaše zdravje (če prav to mogoče ni vidno) in, kar je tudi pomembno, sprijaznila sem se z vašimi lastnostmi. Z zagotovostjo lahko tudi rečem, da ste moja najljubša roževinasta tvorba. :)

Vaša vdana lastnica Patricia

Drobna dejstva VII

2011-09-11T19:53:00.000+02:00

Neki raziskovalci v so ZDA dokazali, da je statistično večja verjetnost, da bodo ljudje z imeni Denise ali Dennis postali zobozdravniki (dentists), Laura ali Lawrence pravniki (lawyers) in George ali Georgina geologi.
Na Kitajskem večina delodajalcev zaposljuje le tiste ljudi, ki so visoki ali višji od 1,66 m.
Lamborghini je najprej izdeloval traktorje.
Kozice (shirmps) imajo srce v glavi.
Oranžna barva mi je začela postajati kar nekako všeč.

Patricia

The ''eew'' trends

2011-09-04T12:31:00.002+02:00

Pozdravljeni v novem šolskem letu. Sama še sploh nimam občutka, da se je dejansko začelo, bolj se mi zdi, kot da sem dvakrat šla v brežice kar tako brezveze sedet za nekaj ur. No, saj je itak še čas, da se vse zares začne.

Verjetno vas saj peščica bralcev mojega bloga ve, da sledim nekaterim modnim blogom (v rubriki Ogledala sem si imam sicer dodanih samo par izmed vseh, ki jih spremljam). Objavljam seznamček trendov, ki se mi zdijo preprosto ... grdi.

Sandali z ravno platformo. Po mojem mnenju je to eden izmed trendov, ki bi jih mogli pustiti, naj počivajo v miru v 90-ih.

Čevlji z ravno platformo. Ena beseda - FUJ.

''Cat eye'' sončna očala. Okej, je nekaj modelov tahkšnih očal, ki so zelo lepi in je nekaj smrtnikov, ki jim to dejansko paše. Dokaz - Scarlett Johansson. Drugače pa lahko to izgleda naravnost smešno.

Melody Thornton

Turban. Okej, razumem rute, šale in trakove v laseh, ampak turban? C'mon ...

Uspešno šolsko leto vam želim,

Patricia

Misunderstood

2011-08-26T15:57:00.001+02:00

280-to objavo bom posvetila razjasnjenju (manjše) nejasnosti, ki sem jo povzročila z objavo Dnevniški zapis. Mnogi so se mogoče bolj osredotočili na del, kako razlagam, da sem samska srečna in so spregledali bistvo posta. Dnevniški zapis izpred štirih mesecev se namreč konča takole:

Ko pa pride mimo nekdo, s katerim se bom ujela, bom ga lahko iskreno sprejela, saj bom z njim zgolj zaradi osebe, kakršen je, ne pa zaradi tega, ker bi ga potrebovala.

To je nastalo aprila, ko sem slutila, da grem s takšnim razmišljanjem po pravi poti in res se je izkazala za pravo, kajti tisti nekdo je res ''prišel mimo''. To je poanta te objave.

Naj še za konec dodam, da me žalosti dejstvo, da marsikdo misli, da par ni ''officially'' par, če tega ni objavil na Facebooku. Sprašujem se, kam smo prišli, da pripisujemo socialnim omrežjem tolikšen pomen.

Countryside

2011-08-22T15:38:00.004+02:00

Dnevniški zapis

2011-08-20T17:10:00.000+02:00

Spet sem brskala po straneh mojega dnevnika (ki ga zadnje čase ne pišem več tako pogosto) ... včasih rada naredim malce samoanalize, včasih pa potrebujem zgolj potrditev, da sem imela prav. Objavljam zapis (takšen, kakršen je), ki se mi zdi zanimiv.

sobota, 15. 4. 2011
Odštejmo vse tiste ''netrajajoče'' stvari. Do sedaj še nisem imela, kako bi rekla, ''tiste'' zveze. Zveze, ki bi trajala seveda dlje kot en večer, zveze, ob kateri se bi razpisala na blogu, kako sem blazno srečno zaljubljena, zveze, ob kateri bi pisala pesmi in prepričevala vse, da je to smisel vsega. In potem bi dajala najine slike na FB in pisala pod njih osladne citate in vsakič ko bi ga pogrešala, bi to seveda objavila v status in vsak mesec bi napisala, koliko časa sva že skupaj. Menda je takšen ''protokol''.

Še nedavno nazaj se mi je vsak dan zdelo, kot da nekaj zamujam in ko sem pomislila na to, da sem trenutno samska, nisem bila preveč srečna. Še posebej takrat, ko sem se na koncu dneva zamislila. Ne vem, kaj je na tem delu dneva, ampak zdi se mi, kot da takrat izgubi pomen vse, razen tisto kar si.

Ko sem nato postala bogatejša za nekaj spoznanj in izkustev, sem se zamislila ... Zakaj bi morala biti zaradi tega, ker trenutno nimam ''te'' zveze, pravzaprav žalostna? Kaj na meni je tako groznega, da bi se mogla zbujati nesrečna, ker sem sama? Zakaj bi sploh morala verjeti vsem tistim, ki mi dajejo občutek, da nekaj zamujam in se počutiti manjvredno?

Moje prepričanje je to, da dva skupaj NE sestavljata celote, saj bi potem pomenilo, da je vsak samo polovična osebnost. Verjamem, da je vsak izmed nas na svoj način že izpopolnjen.
Včasih pozabimo biti prijazni do sebe in pozabimo se zavedati, da smo čisto vredu. Četudi si morda želimo sprememb, so te pozitivne in uspešne največkrat takrat, kadar s seboj ravnamo lepo - si namenimo ljubezen in se odločimo, da ne bomo brezveze obupavali nad sabo.

Torej, sedaj sem samska. Pa kaj. Srečna sem. Vsak dan. Ne mogoče cel dan vsak dan, drugače pa vsak dan. Zaradi ''samskosti'' še nisem osamljena, saj je v mojem življenju že sedaj ogromno čudovitih in fenomenalnih ljudi, ki me vsakič znova očarajo.
Sedaj vsaj vem, da bom v življenju uspešna že zaradi tega, ker se sama čisto dobro znajdem. S seboj preživimo celo življenje, zakaj torej ne bi imeli s seboj najlepšega odnosa kar lahko?
Ko pa pride mimo nekdo, s katerim se bom ujela, bom ga lahko iskreno sprejela, saj bom z njim zgolj zaradi osebe, kakršen je, ne pa zaradi tega, ker bi ga potrebovala. To se mi zdi preveč sebično.

Ne bi se mogla bolj pravilno odločiti.
:)

Bokeh

Morje 2011

2011-08-12T16:53:00.000+02:00

Letos sem šla na Pag dvakrat, enkrat na začetku julija (s prijateljicami) in drugič na začetku avgusta (z družino).
Mislim, da nam marsikateri sorodnik do zadnjega trenutka ni verjel, da jo bomo z družino letos prav tako mahnili nekam ob obalo, saj so sklepali, da se oči zaradi svoje nezgode ne premika dosti dlje kot iz postelje do kopalnice in če prav smo jim zatrjevali ''ja, jutri pa že odhajamo'', so menda mislili, da je to kašen inside joke ali kaj podobnega ... vendar to ni tako, saj se oči že dokaj normalno premika, pa še vozil je celo pot do tam in nazaj.
Z družino že vrsto let zahajamo na Pag, kamor se radi vračamo. Še posebej jaz, ki sem par let nazaj odkrila, kakšni žuri se odvijajo v Zrćah, jasno:) Objavljam nekakšen mini foto-dnevnik, saj nisem fotografirala kaj dosti, zvečer oz. ponoči pa sploh ne. Predvsem mi je žal, ker nimam nobene slike novih kopalk (monokini!), ampak menda bo tudi za to še priložnost.

Na poti

S koščkom temne čokolade:)

Ledena kava, yum, yum, yum

Sončni zahod

Na plaži

Zrće od daleč

Lunca

Mandelj

Ski lift

Vojaško letalo

Cvet

2011-07-29T13:11:00.000+02:00

Slika je začenjala nastajati precej spontano. Prejšnji teden je bila pri nas ''na počitnicah'' moja sestrična (9) in ko sva takole skupaj risali in čečkali, je začela nastajati tale. Poleg tega sem za časopisno ozadje našla članek o Chanel-u No. 5, kar se mi je zdelo še najbolj primerno za takšno risbo (vsekakor bolj, kot kakšen članek o političnih zadevah).
Nekaj časa nazaj sem si zadala cilj narisati ''realistic face'', saj mi je bilo že dovolj risanja deklet, ki zgledajo kot iz kakšne risanke. Tako je sedaj moja skicirka polna posameznih delov obraza in z vsake strani gledajo številna očesa, obrvi, nosovi ... Naj še dodam, da je na dejanski sliki več detajlov.

Vem, da tale še ne izgleda resnična, ampak hej ... i'm getting there :)

Inspiracija

2011-07-26T12:40:00.000+02:00

Objavljam miks nekaterih fotografij, ki so od tu in tam pristale v moji mapi ''razno''.

The thing about the fashion blogs

2011-07-20T16:56:00.001+02:00

Fashion blogs oz. modni blogi so ena najbolj uspešnih in zanimivih stvari, ki so se izcimile iz blogosfere, predvsem globalno gledano. Spletni dnevniki so postali modni dnevniki in če je imela na začetku na ulično modo vpliv modna industrija, lahko danes povsem mirno trdimo, da je vpliv obojestranski.
Modnim blogom seveda pogosto botruje debelejša denarnica, vendar iskreno povedano, okusa ti ne more kupiti niti zajeten kupček zelencev.

Mogotci modne industrije so seveda takoj ugotovili, kakšno izvrstno reklamo jim delajo dokaj navadni smrtniki (največkrat hčere in sinovi bogatih atikov in mamic), saj so z njihovimi artikli ustvarili edinstven življenski stil. Tako so si nekateri priblogali cele kariere in je to dejansko postalo njihovo delo, da so modni blogerji. Precej sanjski poklic, kaj?
Bi pa rekla, da to na nek način dokazuje ''you need money to make money''. Če pogledamo pobliže, seveda ugotovimo, da se za vsem tem passion for fashion skriva množično potrošništvo, vendar moram priznati, da sem sama zasledila že nekaj blogerjev, ki so npr. študentje modnega dizajna in z minimalnim vložkom prav tako kvalitetno blogajo. Trend so postali tudi vintage (vintidž) kosi, se pravi starinske stvari, ki jih je krog mode pripeljal nazaj.

V stranski vrstici mojega bloga, pod OGLEDALA SEM SI lahko najdete nekaj mojih najljubših modnih blogov. Z veseljem jih berem oz. gledam predvsem zaradi navdiha in idej. Ne glede na to, da vsem modnem bloganju botrujeta t.i. nakupovalno vedenje in množično potrošništvo, pa ena stvar zagotovo drži - modni blogi so v internetnem prostoru ustvarili edinstveno sfero.

Rumi Neely, moja najljubša modna blogerka z Fashiontoast-a

Nekaj neizbežnega

2011-07-16T17:12:00.001+02:00

Zdi se, kot da ljudje (mislim predvsem na sorodnike in družinske znance, ki nas v zadnjem času pogosto obiskujejo) ne morejo mimo vprašanja ''Že veš, kam boš šla naprej?''
Ob tem vprašanju dobim nelagoden občutek, saj ne krivim njih, nekaj pač morajo vprašati, saj grem vendar že v 4. letnik, madonca, ampak najraje bi jim odgovorila ''Tudi jaz bi rada to vedela!'' Namesto tega seveda najpogosteje bleknem ven momljav ''ne vem še čist ziher, ekhm ... tele rože nam pa res dobr uspevajo!'' ali pa rečem, da bom mogoče šla na kakšno pravo, če prav dvomim, da bi me to veselilo.

Kot marsikdo drug se rada ukvarjam z mnogimi stvarmi - pisanje, petje, risanje in fotografija so le majhen delček vseh stvari, ki me veselijo. Vem pa, da gre pri odločitvi o tem, kateri faks izbrati, pogosto za razhajanje med stvarmi v katerih uživaš in tem, kakšno delo bo dejansko tvoja 8-urna služba.
Čez mesec in pol bom vstopila v zadnji letnik na brežiški gimnaziji in preklemano dobro vem, da se mi čas izteka, konec koncev so za vpis na nekatere fakultete potrebne tudi priprave. Pa tudi misel na prihajajočo odločitev me, po pravici povedano, enostavno straši.

Me pa res zanima, kje se bom znašla v šolskem letu 2012/2013.

Drobna dejstva VI

2011-06-30T13:07:00.000+02:00

Resnično je čas za update mojega bloga. Tokrat je zopet čas za rubriko Drobna dejstva, kjer vedno naredim seznam drobnih (in včasih ne tako drobnih dejstev) iz vsepovsod, ki jih mimogrede zasledim.

če kozmetični izdelek vsebuje le 5% naravnih snovi, je že lahko poimenovan kot naraven. Grozljivo.
marsikdo si je ob ogledu tegale videa zaželel, da bi se gospodična Gaga vsaj za nekaj časa ustavila z vsem in (p)ostala kakšna jazz pevka.
http://www.youtube.com/watch?v=9wHNySlNyuM
pri nasmehu sodeluje 17 mišic in 43 pri mrščenju. Že zaradi gub se vam splača parkrat premisliti, če se misliti jeziti na vse tiste (nepomembne) malenkosti.
Papež ima iPad.
Atom je 99.9999999999% prazen prostor.

Patricia

Danes je svetovni dan očetov

2011-06-19T17:07:00.000+02:00

Pri nas sicer ne tako uveljavljen praznik mi bo za vedno ostal v čudovitem spominu, saj so ravno danes mojega očija dokončno zbudili iz kome :))))

Jutri ga gremo spet obiskat in če bo šlo tako še naprej, mu bodo jutri vzeli iz ust tisto cevko in se bom lahko končno spet pogovarjala z njim. Seveda ne bova na dolgo in široko klepetala, bo bil pa pri polni zavesti.

Mini jaz in oči v svojih 20ih:)

Happy fathers's day, oči:) drž se.

Intuicija

2011-06-12T09:01:00.000+02:00

Ker je minilo že kar nekaj let, od kar sem prvič začela objavljati na tem blogu, je čas, da pojasnim od kod ta ''Pure intuition''. In naj že na začetku povem - ne, to ni zaradi Shakirine pesmi, pač pa ker imam preprosto precej močno intuicijo.

Veliko ljudem je ta notranji glasek, občutek, karkoli (...), utihnil. Kot majhni otroci se v bistvu rodimo s tem in preden nam vcepijo družbena pravila, navade, pričakovanja (...), imamo dobro sposobnost zaznavanja tokov energije okrog sebe in odvečnih energijskih potencialov.
Potem nekako pozabimo poslušati ta glasek, saj smo se navadili, da ne potrebujemo vodstva nekega ''višjega dobrega'', ki ima za nas najboljše rešitve. Morda se sliši čudno že samo zaradi tega, ker so nas podučili, da je to pravljično, vendar nas intuicija povezuje s svojim višjim jazom in s tem z inteligenco, ki prežema, zapolnjuje in je ustvarila ves fizični svet.

Tudi sama nekaj časa nisem poslušala svojega notranjega glaska. Verjamem, da so pri vsakem posledice tega različne. Nekateri postanejo ekonomisti, namesto modni dizajnerji, drugi si nikakor ne upajo obleči tiste oblekice, ki jim je tako blazno všeč, spet tretji so vedno tiho, če prav bi njihovo mnenje morda kaj spremenilo. Zase vem, da sem večino časa zadrževala samo sebe in se postavljala v lastne okvirje. Kar si lahko mislite, da mi ni bilo pretirano všeč.

Če postaneš na svoj motranji glas spet pozoren, se spet vrne k tebi, verjamite. Samo nekaj časa je potrebnega in morda potrpežljivosti. Morda se vam bo zdelo, da ste s poslušanjem svoje intuicije kdaj naredili tudi kaj narobe. Ampak ravno s tem bo vaša intuicija vse boljša in boljša! V resnici vednar ne obstaja ''dobrih'' in ''slabih'' odločitev ali ravnanj - samo mi sami imamo možnost, da jim pripišemo takšno oznako.

Morda se na tem delu objave kdo vpraša, zakaj bi sploh poslušal svojo intuicijo? Veliko razlogov je. Postaneš pomirjen, večino časa nisi pod stresom, veš kaj se ustrezno odločiti in kako ukrepati, lažje prepoznaš, kako se ljudje okrog tebe počutijo ... predvsem pa tvoje življenje postane bolj srečno, saj začneš povezovati majhne delce preteklosti in sedanjosti (pa ne z tuhtanjem o tem kaj je že bilo!) in gledaš kako se na ''koncu'' situacij vse postavi na svoje mesto in se med seboj izpolnjuje. Srečnejši postaneš tudi zaradi tega, ker delaš zase prave stvari in lažje se najdeš, vsakič znova na ''pravem'' mestu.

Pravzaprav večino časa plavaš na enem takšnem valu sreče.:)

I heart cherries

2011-06-07T17:20:00.000+02:00

Ob tej naši trenutni ''krizi'' so nam vsi začeli nositi hrano. Saj ne, da imamo v teh dneh ne vem koliko apetita, sem pa res vesela, ko se kdo pojavi na vratih z košarico domačih in slastnih češenj ali jagod. :) slaba stran tega sicer je, da je v našem hladilniku zaradi obilo sadja v njem več kondenza kot običajno (zjutraj je kapljalo z mojega najljubšega sira, grrr).

Mojih top 5 sadežev:

jagode!
maline
češnje
ananas
marelice

Vau, ne morem verjeti, da sem napisala post o hrani. Ha.

Očijeva nesreča z motorjem (tu ne morem dati nikakršnega domiselnega naslova)

2011-05-28T20:57:00.002+02:00

Izčrpana sem. Čustveno sem izčrpana od vsega čakanja, napetosti, skrbi ..., vedar mi bo sigurno malce odleglo, če tale tekst objavim.
Mislim, da je pravično, da pišem o novici, ki me je presenetila, ko sem prejšnjo soboto zvečer prispela iz Nove Gorice nazaj v Krško.

Zdi se mi, kot da se je to zgodilo že davno, kakšno leto nazaj. Mami me je pobrala na avtobusni in odpeljali sva se proti domu. S čudno barvo glasu me je grenko vprašala, kako sem se imela in vse ostale običajne stvari, ki jih mame ponavadi sprašujejo, ko se vrneš domov. Že to mi je bilo čudno, da me ni v teh dveh dneh nič klicala in neštetokrat preverjala, kako sem, kje sem, kaj delam, kaj jem ...
Pripeljali sva se pred blok, parkirali, ampak mami obstala je na svojem sedežu. Pogledala sem proti vhodnim vratom, kjer je oči običajno imel pod majhnim nadstreškom parkiran in pokrit svoj motor. Opazila sem, da motorja ni nikjer, mami pa je še v isti sekundi izjavila ''Veš ... oči je mel nesrečo...'' ''KAJ?!'' ''...je zdej v bolnci ...''

Najprej sploh nisem mogla verjeti. No, v bistvu mi je najprej postalo zelo slabo, potem pa nisem mogla verjeti. Sploh nisem mogla dojet, da je moj oči nekako (ne vemo še, kako) zletel s ceste, ko se je vračal domov skozi Pijavško, da si je poškodoval del trebušne votline, imel notranje krvavitve, po samem čudežu preživel hude udarce, ki so mu stisnili in natolkli pljuča, si zlomil nekaj parov reber, si uničil vranico ...
Izvedela sem, da naj bi prvi na prizorišče prišli gasilci, ki so mu na poti potem tiščali skupaj rane in da je potem takoj imel operacijo in da je moja mami prebledela od strahu, ko sta se, po večih neuspešnih klicih na očijev telefon, na vratih prihazala policista in je mislila, da je mrtev in je čakala na urgenci, če bodo mu uspeli stabilizirati stanje in da hvala dragemu Bogu nima poškodovane glave ali hrbtenice ...

V ponedeljek sem izsilila, da grem zraven ga pogledat na oddelek za intenzivno nego (še kar je tam), če prav naj bi tam smela samo moja mami in stara mama. Samo hotela sem ga videti, kako spi (ker je uspavan že vse od urgentnega posega), če prav je bil priključen na sto aparatur in z več cevkami v pljučih, z ranami, z ogromnimi črnimi modricami na hrbtu in bokih ter s cevkami v ustih in nosu ter s prešpikano kožo na rokah ...
Ta teden mi je vsak dan ob 5h, med uro obiskov, vrhunec dneva predstavljalo to, da sem videla očijev obraz, kako mirno in omamljeno spi.

Izčrpana sem, tudi zato, ker je izčrpana mami, od vseh posegov, ki jih je ta teden bil oči deležen, od vseh vzponov in padcev njegovega stanja. Najhuje mi je bilo gledati, ko so mu zmanjšali dozo uspavala in je bil malce buden. Težko mi je bilo gledati, kako se je napol nezavesten pačil in krčil ob bolečinah, ki si jih ne morem predstavljati in kako ni bilo prav ničesar, kar bi lahko naredila, razen tega, da sem ga prijela za roko in ga rahlo pobožala po dlani.
Vendar pa moram omeniti, kako smo cela družina in znanci stopili skupaj. Ganljivo je, koliko ljudi ima radih mojega očija. Tudi s kirurgom, ki je oče očijevega sodelavca in nam bil ta teden v izjemno oporo, smo se povezali in rekla bom tole - lahko se mu zahvaljujemo do onemoglosti.

Včeraj sem šla dol v našo klet, v očijevo delavnico, kjer sem našla vreče z motoristično opremo, ki jo je mami vrnilo osebje iz bolnice. Ona jih seveda ni gledala, jaz pa sem si grozno želela izvedeti več.
Ven sem potegnila razrezano, krvavo jakno, po tem pa sem si pobliže ogledala še čelado, ki je bila močno, grobo in globoko opraskana in pred očimi se mi je prikazala grozljiva varianta tega padca.
Mislim, da smo bili deležni čudeža.

Očijevo stanje ni ne vem kako super, ampak najboljše možno ob takšni nesreči. Največja kriza je verjetno za nami, moramo samo še naprej vztrajati v potrpljenju, zaupanju in dati očiju čas, da bo njegovo stanje bolj stabilno vsak dan. Komaj čakam, da ga popolnoma zbudijo, da bova lahko po tako dolgem času spet kakšno rekla. :)
<3

Foto-dnevnik: Festival mladinskih igralskih (in rock) skupin Vizija

2011-05-24T11:34:00.000+02:00

V petek in soboto smo se mudili v Novi Gorici, kamor smo se s predstavo Čas moj uvrstili na gledališki festival. Ko smo zgodaj popoldne prispeli tam, nas je čakala nekakšna dirka v postavljanju scene. Vendar nam je uspelo (predvsem po zaslugi naših tehnikov), če prav je dejstvo, da so nas postavili na manjši oder, precej otežilo stvari.
Preostanek festivala je minil v ogledovanju še drugih predstav.
Zvečer pa smo šli malo ''ven''. Ustvarlili smo kar nekaj novih poznanstev z dijki iz drugih gledaliških skupin. Prepričana sem, da bo kdo izmed njih (pa tudi izmed nas) čez nekaj let kakšen znan igralec.
Drugače pa - dosegli smo 2. mesto!!! Naša predstava je bila ocenjena kot najbolj inovativna, najbolj angažirana.

Na povezavi si lahko preberete utemeljitev Vizionarja za najbolj angažirano predstavo na festivalu mladinskih gledaliških skupin Slovenije Vizije : http://www.jskd.si/gledalisce-in-lutke/festivali_gledalisce/vizije_gledalisce/vizije_11/utemeljitev_vizije_11.htm

Pikica, pikica, pikica ...

2011-05-22T17:02:00.000+02:00

Patricii se je ''odpikcal''.
To sliko sem začela risati že par mesecev nazaj, danes pa sem jo dokončala. O tem, zakaj sem ji bistvo vlila s pikicami (rdečimi), pa kdaj drugič.

Drobna dejstva V

2011-05-15T13:22:00.000+02:00

razne ovratnice proti klopom (za mačke) so dejansko zgolj marketinška poteza in v resnici ne delujejo;
vsi vedo, da obstaja oklepaj, ne pa tudi tega, da obstaja uklepaj;
med včerajšnjo predstavo, Čas moj, sem skoraj bruhala. Bi pa to po eni strani skoraj pasalo v nekatere prizore :D
včasih pozabimo na (drobne) pomembne izzume, kot so kavbojke z nizkim pasom, ki jih je izzumil Alexander McQueen, in petke, ki jih je bojda izzumil Leonardo da Vinci;
orehi so po mnenju strokovnjakov najbolj zdravi med vsemi oreščki.

Če nahitro pogledate, je sredica kivija v obliki srčka :D

Pozor!

2011-05-10T19:50:00.000+02:00

V soboto, 14. 5. 2011, se lahko udeležite predstave Čas moj, ki bo v Kulturnem domu v Krškem ob 19.30.
Prisrčno ste vabljeni:)

Foto: Matic Romih

Kaj bi oblekla jutri, če bi delala pri Marie Claire

2011-05-08T19:30:00.000+02:00

CRUMPET - Fine-knit cashmere cardigan

ROBERTO CAVALLI - Zebra print jersey T-shirt

HELMUT LANG - Twisted strech-crepe pencil skirt

MIU MIU - Satin platform pumps

MARC BY MARC JACOBS - Pearl leather shoulder bag

CHLOÉ - Leather and metal bow belt

YVES SAINT LAURENT - Oversized square-frame acetate sunglasses

ALEXANDER MCQUEEN - Swarovski crystal skull ring

YVES SAINT LAURENT - Arty gold-plated glass ring

Moj sanjski poklic bi bil delo glavne urednice v reviji kot so Marie Claire, Vogue, Elle ... seveda vem, da je bolj malo možnosti, da se to dejansko zgodi. Mislim pa, da bi bila dobra šefica:)
Naj še dodam, da so zebre so moje najljubše živali. Verjetno bom nekega dne, ko se bom ustalila, tudi imela eno.
Saj ne vem, katera izmed teh dveh želja je manj verjetna :)

Bliža se nevihta

2011-05-05T15:13:00.001+02:00

Sedaj, ko sem spet bolana, imam vsaj čas za update bloga:)

P.S.: V Španiji je bilo fenomenalno.

18. 4. 2011 - ekskurzija na Primorsko

2011-04-23T09:02:00.001+02:00

Ogledali smo si Kosovelovo domačijo, Luko Koper, samo mesto Koper in cerkev, ki slovi po freski ''Mrtvaški ples''.

Made in Yugoslavia

2011-04-20T08:24:00.001+02:00

Dedek je očistil enega izmed starih šivalnih strojev, ki jih hrani, saj si je babica zaželela šivanja na old-fashion-way:)... Zanimivo je, kako je mnogo starih stvari kakovostnih in še uporabnih. Za koliko vaših novodobnih pripomočkov in igrač lahko rečete, da jih bodo vaši zanamci uporabljali čez 50 let? Dvomim, da kaj dosti.

Tudi z tistih dedkovih Singer-ic, ki jih ima, pa se lahko kadar koli obriše prah, temeljito očisti, morda podmaže (...) in začne šivati.
Toliko o uporabnosti in koristnosti vseh naših hi-tech stvari.

Bagat

Repriza

2011-04-16T18:54:00.000+02:00

Mirna sobota je. Ležim v svoji postelji, se vsake toliko časa odmajam v kopalnico in preklinjam bolečino, ki mi iz glave ob vsakem utripu butne ob lobanjo.
Ne, nimam mačka. Včeraj, ko sem se po fizični (in emocionalni) izčrpanosti od predstave Čas moj končno malo ulegla k počitku, sem se je moje čelo kar ... vžgalo. Kar na enkrat sem dobila vročino, ki je verjetno hinavsko ždela nekje v meni in čakala na ugoden trenutek, da se prikaže. Smešno je, kako moraš dejansko imeti čas za biti bolan.

Čeprav je moj blog moj prostorček, kjer se lahko razpišem, dovolj o moji povišani telesni temperaturi:)
Ne glede na to, kako oslado bo morda zvenelo, moram zapisati naslednje - z BAG-ovci sem preživela toliko čudovitih trenutkov. Celota stvar je presegla vsa moja pričakovanja. Celo na prihajajoči maturantski izlet sem nekako pozabila.
Čutim, da se je v meni zanetila takšna drobna lučka ... ne skrbi me za nič, prepričana sem, da se mi vsak trenutek dogaja najboljše (kot se lahko), da bom porihtala svoje zdravje, da ne bom več pošiljala svojega bivšega ortodonta in in naše zdravstvo v tri krasne, ker so mi zobje zlezli po svoje ... ok, to je že off topic ...
V glavnem, doživljam nekakšno čudovito stanje izpopolnjenosti, ki ni samozavest, ker je v bistvu ne potrebujem, ni zaupanje in vera vase, ker kjer sta upanje in vera, je prostor tudi za dvom ... hecno je pojasnjevati, ampak če kdaj doživite, doživljate oz. ste doživeli to, boste razumeli.

Preprosto srečna sem ... že dolgo nisem bila tako srečna. :)

BAG 2011 - Čas moj

2011-04-12T19:57:00.001+02:00

Naj še tu naredim malo ''reklame'' za prihajajočo predstavo letošnjega BAG*-a. Vsi brežiški gimnazijci si jo boste ogledali v sklopu pouka (razen tisti, ki boste špricali, seveda), drugače pa imamo predstavo v četrtek, 14. 4. 2011 ob 19h, v brežiškem Prosvetnem domu. Vabljeni! :)

Objavljam tudi moj del besedila, ki je vključen v gledališki list:
Nocoj ne boste priča le še eni zgodbi, nastali po vzorcu dramskega trikotnika in s hollywoodskim koncem ... tokrat bo oder ogledalo, predstava pa odsev človeške družbe v okvirju citatov, besedil in poezije.
Ironično manjka človeški družbi prav to – človečnost. Odaljili smo se od naše prvotne človečnosti in hkrati drug od drugega. Zgradili smo zapleten sistem odnosov in da bi zapolnili praznino, preživljamo čas s stvarmi, za katere se večkrat ne zavedamo, kako plehke, nečloveške in neizpolnjujoče pravzaprav so.
Vendar se ta prvotnost še vedno skriva nekje (globoko) v nas, le da jo zakrivajo tančice materializma, potrošništva, političnih sistemov, lažnih idealov ... obuditi moramo naše bistvo.
Bistvo?

Na vsakih vajah sem blazno uživala.:) Na začetku me je po pravici povedano še malo skrbelo, kako se bo celotna stvar zdela drugim, sedaj pa sem popolnoma pomirjena. Zdi se, da vsi vsaj na videz zagovarjajo drugačnost. Ta drugačnost je že tako opevana, da je pristala celo v geslu ''Vsi drugačni, vsi enakopravni''! V resnici pa je to le to - geslo.
Mislim, da bo predstava na nek način pokazala tudi to, koliko ste/smo ljudje pravzaprav odprti do drugačnosti.

Plakat:)

*brežiška akademija gimnazijcev

Precej brezvezna objava

2011-04-07T18:03:00.001+02:00

Prazna skodelica

Ob tej priložnosti bi pozdravila Petra Ureka, zvestega bralca mojega bloga (kot je izjavil sam)
:)

''Please, recharge the battery''

2011-04-02T18:47:00.003+02:00

...bi utripalo na mojem zaslonu, če bi bila mobilni telefon.

Letos sodelujem pri BAG-u, kar mi je res v veselje. Zadnjih nekaj dni, ko smo imeli intenzivne vaje, sem se vračala domov utrujena... ampak prijetno utrujena, ker se že dolgo časa nisem počutila tako...živo.
Za nekaj dni sem pobegnila od vsakdana, ki me spravlja živce (in ob razum) z rutino, z neizživetimi trenutki, z vsem tistim ''tajmingom'', dolžnostmi, pričakovanji (...), ko cel dan nekaj počnem, pa vendar v bistvu ne delam nič.

Sklenila sem, da želim obdržati ta občutek ali ga celo ojačati.
Sedaj moram samo še nehati privlačevati v svoje življenje pasivne ljudi, temveč tiste, s katerimi bom lahko soustvarila trenutke, ki kar vdahnejo življenje in sprostijo ogromne tokove energije, ki jih nekateri tako boječe skrivajo v sebi.

(Še) neobjavljeno

2011-03-26T17:03:00.000+01:00

Zdelo se mi je, da te fotografije, od tu in tam, niso ustrezale takratnemu kontekstu. Menda pa vse najde svoj prostor v času.

Knjižni sejem

Alex in Jure :)

whip my hair :D

Klavir <3

Jogurt

Jure in debel maček (od babice in dedka)

Skok

Sestričnca:)

Bad hair day

Pustni krofi

2011-03-13T14:23:00.003+01:00

Naredil jih je moj oči. Vsaka mu čast v glavnem, ker so bili odlični, pa še super so izgledali. Fotografije pa so črno-bele, ker sem pozabila izključiti to funkcijo na fotoaparatu. Ups:)

Še nekaj besed o pustu. Letos sem si lahko dala kar precej duška. Praznovala sem ga prejšnjo soboto, v torek in še včerajšnjo soboto. Prvič smo se prijateljicami našemile v policistke, drugič smo se s sošolkami za en dan spremenile v marsovke, včeraj pa sem bila profesorica geografije. Slednjega nekateri niso pokapirali - izpadlo je, da v resnici nosim (mamina) očala z dioptrijo (kar je daleč od resnice, saj bolje ne bi mogla videti) in da sem nekje sunila anteno (kar je v resnici bila prava kazalca palica, zložljiva in z laserjem , ki sem si jo sposodila od očija). No, nekaj jih je vseeno zaštekalo :D

''Čas moj''

2011-03-01T14:26:00.002+01:00

Objavljam pesem, ki sem jo na temo ''Čas moj'' napisala za letošnji BAG, ki te tedne nastaja.

Ljudje si ustvarjajo življenja v majhnih škatlah.
Živijo v objemih drug drugega in se hranijo z upanjem,
da jih prav za naslednjim vogalom
čaka novo, razburljivo življenje.

Ljudje si ustvarjajo življenja v majhnih škatlah.
Svoje sanje so ukrivili pod težo tirnic.
Slepijo se, da so si linijo začrtali sami
in ubogljivo sledijo poti na naslednjo postajo.

Ljudje si ustvarjajo življenja v majhnih škatlah.
Le vsake toliko časa se kdo izmed njih vpraša,
kako najti srečo v vsem tem,
če pa si ne more ravno lastiti časa, v katerem živi.

Ljudje si ustvarjajo življenja v majhnih škatlah.
Le vsake toliko časa kdo iztopi
iz množice popredalčkanih obrazov in iztiri v neznano.
In mu prav nič ne manjka. In je sam svoj.
Iskreno srečen si takrat reče: ''To je to. To je čas moj.''

Mavrica

2011-02-21T20:04:00.000+01:00

Slika je nastala s pomočjo Aero temper in mojega najljubšega kemičnega svinčnika Pilot G-tec-C4 (ima 0,4 mm konico). Obožujem to tehniko.

Zakaj komaj čakam pomlad

2011-02-20T18:24:00.000+01:00

Trenčkot! Preiskala sem kar nekaj trgovin, da sem dobila tisto, kar res želim. Všečen kroj, kakovostni šivi in ravno prava dolžina (zame) za ta kos oblačila, to je malo nad kolenom. Kar mi je blazno všeč, je na pogled in otip prijetna notranjost, saj tkanina sestoji iz 100% bombaža (na žalost se velikokrat uporabljajo poliesterska vlakna). Naj omenim, da sem precej občutljiva na tekstil (včasih zaradi tega dobim izpuščaje, kar je zares bedno).
Mislim, da ga bom naječkrat kombinirala s šalom z rožastim potiskom:)

Ne, ni se mi ga dalo zlikat:)

Be aware of the kitty-cat monsters

2011-02-15T15:56:00.000+01:00

Iz ene dolgočasne slike lahko ustvariš nekaj popolnoma drugega :)

Kot sem obljubila...

2011-02-05T15:53:00.000+01:00

... je tu nekaj slik nazdravljanja mojemu 18. rojstnemu dnevu. :) mislila sem, da jih bom imela čas objaviti mnogo kasneje, ampak sem zbolela. Ko sem tako prisiljena nenehno ležati v postelji (kar je precej bedno) sem si vzela čas, da uredim tistih nekaj sto fotografij (še dobro, da imam prenosnika).

Tortica, made by Špela:)

Tle se derejo ''OMAJGAAD, zej si pa 18 stara!''
...hec hec, verjetn mi pojejo ''Vse najboljše'' :D

In planili smo po torti:)

Well, it's not a lemonade:)

Ta napis ustreza tej fotografiji--> :)

Ta bi sicer bolj spadala v osebni arhiv, ampak po drugi strani pa ... what the hech :D

Plačevanje (pre)velikega računa :D

V glavno, men je blo epic :D

Patricia

18 :)

2011-01-30T09:16:00.000+01:00

Ostale fotke od včeri/dans še pridejo:)

Ciao

Random

2011-01-27T18:37:00.001+01:00

Nekam sem se zagledala :P

Čipka

Uhani / peresa

Drobna dejstva IV

2011-01-25T17:09:00.002+01:00

v naši državi naj bi vladala kriza, a ob obisku trgovine najprej vedno nekaj minut iščemo prosto parkirno mesto, če sploh obstaja.
avtomati so sicer zakonsko prepovedani v šolah. Skoraj z zagotovostjo pa trdim, da imajo naši profesorji v zbornici kavomat (moja profesorica francoščine ima namreč pri uri na mizi vedno kavni lonček, kakršne sta nekdaj imela naša dva kavomata, postavljena v avli). Kolikor slišim, jih na nekaterih drugih šolah dejansko še vedno imajo, sama sem to videla na lastne oči v ŠC Novo mesto.
Bolj učinkovito je, če namesto ''želim si'' rečete ''namero imam'', kar konec koncev potrjujejo tudi dognanja fizike (v kar pa se na tem blogu raje ne spuščajmo :D). Sicer pa lahko itak sami izprobate ;)
Nekateri so enostavno ravnodušni do tega, da vržejo prakrično cel sendvič v smeti. C'mon, mislim, da so vas mame kaj bolje vzgajale, kot pa da mečete popolnoma užitno hrano v smeti. Za boga milega, spravite tisti (dobesedno) dvakrat ugriznjen sendvič torbo za pozneje, ga dajte komu drugemu ali ga vsaj dajte med organske odpadke (možnosti koristne porabe je nešteto, ne pa da pristane med plastenkami, papirčki ipd.)
24ur.com je (z izjemo nekaj dejansko uporabnih novic) postal nekakšen trič-trač in mesto, kjer vas redno čakajo novice o kakšnih plastičnih operacijah, celulitnih ritih ipd.
Ko omenim kakšnemu bežnemu znancu, da bom v nedeljo dopolnila 18 let, naletim na opazko, da izgledam mlajša. No, če je res tako, sem vesela, saj bo mi to na stara leta prišlo preklemano prav :D

Patricia

Dragi dnevnik! :D

2011-01-10T17:56:00.000+01:00

Dnevnik je stvar, ki jo je vredno posodabljati redno. Če ne drugega, zanimivo je po nekaj letih prebrati kaj iz ''starih'' časov:)

Vem za kar nekaj deklet, ki redno pišejo v svojo knjižico, sama ga mnogokrat nesem s seboj, kamorkoli že grem. Tako mi je v mnogokrat hitrem tempu življenja lažje vzpostaviti stik s sabo. To mi presenetljivo dobro pomaga npr. pri zniževanju ravni stresa (ki ga nisem konkretno občutila že lep čas), mnogokrat sem tako že preprečila, da bi zgubila živce, ker iskreno povedano... niti nimam časa, da ne bi uživala gimnazijskega življenja:) Rada gledam na to s tega zornega kota.

Zadnjič pa se mi je porodilo vprašanje, kako je s fanti. Ne morem se spomniti niti enega, za katerega bi vedela, da kar koli zapisuje v kakšen dnevnik. Že tako ali tako bolj poredko vidim fante, da si KARKOLI zapisujejo (na srečo marsikoga sama redno delam zapiske:) !

Torej, če vam je znano, da obstaja pisanje dnevnikov tudi pri moškemu delu populacije, kar povejte, saj sama temu (od kar smo v 3. razredu osnovne šole morali napisati dnevniški zapis) še nisem bila priča.

Vir: http://browse.deviantart.com/?qh=&section=&q=diary#/d2hgurt

Patricia

Mamini slabi dnevi, ki to več niso

2011-01-08T21:02:00.000+01:00

Ta post torej govori o moji mami. Ne vem ravno, če je to normalno, ampak po moje ni. O tem se sicer ne bi razpisala na blogu, če ne bi postajala čedalje bolj obupana glede tega. Če imate kakšen pameten nasvet, je komentiranje zaželjeno.

Vsak ima kdaj slab dan, kajne? Depresija se vsake toliko časa pojavi pri vsakem človeku, od nikogar se ne pričakuje, da je popolnoma močan in odporen.
Vendar sem opazila, da se takšni dnevi pri moji mami že kakšno leto pojavljajo čedalje pogosteje. Slabi dnevi so se razširili v tedne in ti so se razvlekli v obdobja nezadovoljstva, ne glede na to, da smo se jaz, moj mlajši brat in oči trudili, da bi bila zadovoljna. V nobeni majhni pozornosti ali uslugi več ne vidi pretirane sreče.

Zdi se mi, da je popolnoma nezainteresirana za živetje življenja, kvečjemu za nekakšno preživljanje časa od službe do doma. Mami je zaposlena kot šivilja v majhni firmi - ki šiva omejene kolekcije za nekatere nesramno drage italjanske znamke (D&G, Gianfranco Ferre ...) - in verjamem, da je takšno delo utrudljivo. Vendar je to postalo njen izgovor za ČISTO VSE.

Prepustila se je melanhoniji in ko postori nekatere gospodinjske opravke (seveda ji ostali pomagamo), večinoma samo gleda televizijo. Tako se zadnje čase sploh več ne družimo tako pogosto kot smo se, razen če se kam odpravimo. Slednje pa velikokrat itak ne pride v poštev, ker spet začne monolog o tem, kako ji je težko v službi. Pa sem stoprocentna, da ji NI tako grozno, ker bi sicer že kaj ukrenila glede tega.

To je povzročilo, da pogosto preklinjam televizijo, saj imam občutek, da nas je oddaljila med seboj. Že kadar jo kaj prosim in jo prepričujem, me odslovi s tem, da nadaljuje z gledanjem tv-ja.

Naravnost jezi pa me to, da misli, da je treba pogovor končati in utihniti, ko se zdi, da se bo razvil kakšen prepir - vendar vsi vemo, da se moramo ljudje tudi spričkati in si povedati vsak svoje, saj resnih, ponavljajočih se čustev ne smemo zadrževati v sebi (zakaj mislite, da npr. nekaterim ljudjem kar naenkrat izbruhne bolezen?!) in enkrat za vselej razrešiti stvari.

Ne vem, kam bo vodila ta njena naveličanost do vsega oz. apatičnost. Pa ni tako stara, ali kaj takšnega (20 let je starejša kot jaz). Zakaj skoraj nikdar ne čuti več vznemirjenosti ob novem dnevu ali si vsaj postavi kakšnen cilj (razen vsesti se pred tv)? Zdi se mi, kot da samo čaka kdaj bo konec vsega, česar pa, verjemite, še dolgo ne bo dočakala.

Žal mi je tudi za očija, saj je izjemen človek, ki pa svoje drage zadnje čase največkrat ne more razveseliti. Ne bi rada, da ima občutek, da je njegov trud nepomemben.
Ne vem, kako, če je to sploh mogoče, bi lahko pomagala mami, da neha biti tako presneto pesimistična, saj to pogosto deluje na ostale razdiralno. Enostavno ne vem, kaj jo sploh še dela srečno, razen gledanje tv-ja (in razvajanje mojega mlajšega brata).

Želim si, da bi spet videla njen iskren nasmeh, ki se je včasih pogosto pojavil brez razloga in dobro voljo. Bila je naš sonček.

Novo leto in vse kar spada zraven

2010-12-31T19:52:00.000+01:00

Priznajte, hecno se je vsako leto navaditi na pisanje nove številke.

Kot se spodobi za to temo, moram seveda malo analizirati leto, ki se z današnjim dnem končuje. Na kratko - 2010 me je večkrat prijetno presenetilo in mi prineslo doživetja, o katerih se mi ni niti pribljižno sanjalo, da se mi lahko pripetijo, pa če prav upoštevam dejstvo, da imam precej bujno domišljijo:)!

Za vsako leto lahko z zagotovostjo trdim, da je bilo boljše od prejšnjega! Spoznala sem, kakšno uslugo si delam, če si zjutraj rečem, da se odločam preseči vse, kar sem bila včeraj in da bo ta dan najboljši do sedaj.

V novem letu mislim početi vse stvari, ki jih obožujem še v večjem obsegu. Še več časa si bom našla in vzela za potovanje (k čemer bo pripomogel tudi izpit za avto, ki ga bom začela opravljati januarja), potrudila se bom biti še boljša prijateljica, hčerka, vnukinja, soseda, sošolka..., več časa bom namenila različnim vrstam ustvarjanja, še naprej bom skrbela za svoje zdravje in formo in svojo ljubezen, naklonjenost in spoštovanje želim nameniti še večim ljudem :)

Če pa vse to poenostavim, pridem pravzaprav do enega samega stavka. V letu 2011 si želim samo biti srečna.

Iz mape 2010:

Januar

Libeliče

Kranjska gora

Februar

Pariz

Disneyland

Belgija

Pust

Marec

Rogla

April

Češka

Maj

Junij

Julij (tu pride Canon:)

Avgust

Morje

...in tu se post konča zaradi stiske s časom. Grem z družino naprej praznovat slivestrovo. Ciao:)

Skica Fender Stratocaster

2010-12-26T14:18:00.000+01:00

Nekaj postov nazaj sem obljubila, da kakšno novonastalo risbo objavim in tole je skica Fender Stratocaster, ki jo bom potem v večjem formatu naslikala na željo mojega bratranca, Aleksa (13).

Nekaj časa nazaj se je začel učit igrati kitaro in poleg tega, da je zelo navdušen nad igranjem, je tudi že precej dober (glede na to, da igra praktično šele okrog 6 mesecev).

Včeraj smo bili na božičnem obisku pri teh naših sorodnikih in smo imeli jaz, Aleks in (moj bratc) Jure (ki igra zna igrat bobne) kr nekakšen jam session :D Ta božič je bil res zakon.

Slika, ki bo verjetno nastala že ta teden, bo potem obešena v Aleksovi novi sobi. Mislim, da je najlepše imeti na steni ''umetnino'', ki si jo ustvaril sam ali nekdo, ki ga poznaš.

Predbožični Dunaj :)

2010-12-18T17:08:00.000+01:00

Meni je bilo enostavno fenomenalno:)

Seveda je bilo precej mrzlo, ampak tudi nizke temperature imajo svoj čar.

V nekdanjem glavnem mestu naše države, kjer so svojčas delovali in se izobraževali veliki slovenski umi, smo najprej obiskali baročni dvorec Habsburžanov, Schönbrunn, nato dvor Belverde in park ki se nahaja zraven.Ogledali smo si tudi asimetrično zgradbo arhitekta Hundertwasserja (Hundertwasser House), katere fotografij na žalost nisem posnela, mi je bila pa zelo všeč, saj niti dve okni na stavbi nista enaki, tla pa so valovita.

Sleila je vožnja po ulici Ring, ki obkroža staro mestno jedro in ogledali smo si Univerzo, Parlament, opero, mestno hišo...

Praktično so na vsakem trgu tudi božične tržnice, kjer prodajajo božične okraske, znamenite dunajske jedi, razna darilca, nakit... in seveda tople napitke (med drugimi tudi kuhano vino, ki pa mi niti ni bilo tako okusno).

Obiskala sem tudi trgovinico, kjer so začeli prodajati Manner čokolado in napolitanke, dan pa smo zaključili na Mariahilfer Strasse.

Jaz in sošolki Manja in Petra smo se odločile da bomo preostali prosti čas raje namenile temu, da okusimo pravi Dunaj, kot pa da jo mahnemo v šoping (kar sama itak počnem skoraj prepogosto). Dunajčane smo spraševale kje za vraga je kakšna restavracija, ki streže dunajske zrezke. Človek bi sprva pričakoval, da bo znamenito jed tega mesta moč dobiti na vsakem vogalu, vendar sem opazila, da je veliko več picerij, italjanskih restavracij, McDonald'sov...

No, po tem, ko smo vprašale že na ducate ljudi, smo končno našle restavracijo, ki ima bolj tradicionalen jedilnik in prišle smo do svojih dunajskih zrezkov. Po obširnem iskanju in povpraševanju.

Ko nam je ostalo še nekaj časa, smo jo mahnile v najbližjo slaščičarno (ker sem res potrebovala kavo:). Moji sošolki sta naročili kos Sacher torte, ki pa se je izkazala za resnično osladno, nagravžno in ni imela okusa po čokoladi, če prav je bila zaradi barvil videti kar okusna. No, mogoče je tista, ki jo naredijo v Sacher hotelu kaj boljša, v glavnem pa... fuj.

In potem so bile zvečer še vse tiste lučke... :) čudovito je bilo.

Želim vam lep teden in naj vam teh 5 dni šole mine hitro.

Stvari, ki jih trenutno obožujem (Things i'm lovin' right now) II. - predbožična objava

2010-12-12T12:06:00.002+01:00

dejstvo, da se bo Big brother (kvazi)slavnih kmalu končal! TV je zdaj pri nas namreč zvečer vedno zaseden, ker mora mami spremljati kaj počne skupinica zdolgočasenih, povprečno ne ravno najbolj inteligentnih ljudi, zaprtih v eno bajto.
Naj povem, da najprej nisem hotela biti skeptična do tega resničnostnega šova in sem se odločila, da si pogledam vsaj eno oddajo. Vendar je bil Sandrin stavek, da je bila uročena (resno, kdo gre kej tazga izjavit na najbolj gledanem kanalu v državi?!), dovolj da sem takoj izklopila TV in se odpravila počet kaj mnogo bolj koristnega (kar je pravzaprav katera koli stvar, če odmislimo npr. zaletavanje v zid)
Moje prepričanje o tem, da so ti ljudje ''poden'', je potrdilo Činčeva nevednost o tem, koliko zavraga je a × a.
četrtkov izlet na Dunaj. Mislim, jasno da bomo verjetno zmrzovali, ampak saj zato so si pa ljudje izmislili kuhančka :D
izpit za avto, ki ga grem opravljat po novem letu. Jupi!
obdarovanje najdražjih. Letos bom mojim darilom primaknila še set kozarcev, saj jih pri naši hiši razbijamo kot za stavo. Res ne vem, kaj mamo s temi kozarci, no...
vonj po cimetu, mandarinah in pomarančah:) njam, njam, njam!

vir @Deviantart

(Če se komu da komentirat, bi vas rada vprašala po nekaj vaših trenutnih najljubših stvareh :)

Novi Gib ali Moj trud je verjetno šel v nič

2010-11-27T17:42:00.000+01:00

Kot mnogi veste, je v petek izšel nov Gib.

Ko sem se letos udeležila novinarskega krožka sem predlagala, da bi lahko naslovi rubrik bili novi oz. narisani drugače, ker so isti že lep čas. To se je profesoricama, ki sta odgovorni za nastajanje šolske revije zdela dobra idea in med počitnicami sem narisala nove naslove, ki so se profesorici, kateri sem moje delo oddala, zdeli čudoviti.

Problem pa je ta, da nekako sploh niso dali v Gib (!!!), razen tistega, ki sem ga zadnjega oddala nekaj tednov kasneje, pa še ta je bil najbolj dolgočasen izmed vseh!

Verjetno se profesorici nista dobro uskladili s tiskarno, ali kaj takšnega (zadeve še nisem raziskala), sem bila pa zelo žalostna, ko sem z vnemo začela listati po Gibu, mojih naslovov pa nikjer. Da ne omenjam tega, da sem risanju teh posvetila precej časa.

Res sem si želela, da bi imel Gib malce drugačno podobo.

Postu pripenjam kombinacijo fotografij, ki so nastale danes zjutraj.

Spomin na poletje...

2010-11-21T14:37:00.000+01:00

... in na majčken eksperiment z ventilatorjem:)

Hja... v bistvu precej beden post, ampak nekako sem mogla posodobit blog :D

Sicer se bi spodobilo pisat o tem, kako sem letos (ne vem več, kako točno je do tega prišlo) začela trenirati sodobni ples, glede na to, da sem bila včasih ena izmed najmanj fleksibilnih in gibčnih otrok. Ampak mogoče o tem kdaj drugič ;)

Lp, Patricia

Moj prvi bokeh:)

2010-10-30T16:22:00.000+02:00

Seveda je moral bit v obliki srčka:D

Zato ljubim jutra

2010-10-29T17:08:00.000+02:00

Med počitnicami sem nisem mogla kaj, da ne bi zopet vsaj za dva dni pobegnila v zavetje dolenjske pokrajine, ki me vedno znova očara.

Fotografije so nastale malo po tem ko je sonce dodobra vzšlo. Meglice v strupeno mrzlem jutru in zamrznjena okolica me je tako očarala, da sem popolnoma ''padla noter'' in nehala s fotografiranjem šele potem, ko sem opazila, da so konice mojih prstov nekam nevarno modre barve...

Patricia

Kava

2010-10-26T15:52:00.001+02:00

Že dolgo sem si želela napisati kaj o tej moji razvadi. Sedaj sem končno imela čas spraviti skupaj tale post:)

Torej, malo sem raziskovala, s katero definicijo kave bi začela objavo. Všeč mi je bila tale definicija z Wikipedije:

Káva je napitek iz prevretih zmletih zrn rastline kavovca. Je tradicionalno poživilo, katerega pitje je za pivce obred.

Mislim, da se je moja ''ljubezen'' do kave začela še preden sem jo začela piti. Vsako jutro sem se namreč zbujala ob mamljivem vonju pravkar kuhane Barcaffé kave, ki so si jo pripravili starši, preden so se spopadli z novim dnem. In tako me je vonj očaral še preden sem se zavedala.

Piti sem jo začela nekje s 13-imi leti, ne sicer vsak dan.

Sedaj jo pijem skoraj vsak dan. Verjetno se boste vprašali, če sem odvisna ali kaj takšnega:) no, zdi se mi da nisem. Mislim, večkrat pridejo tudi dnevi, ko mi kava, zaradi počutja ali česa drugega, enostavno ne zadiši (če prav se kasneje vprašam, kako hudiča je bilo to sploh možno). Včasih celo vztrajam nekaj časa brez kave, samo da si dokažem, da nisem odvisna:D

Poizkusila sem jo tudi že popolnoma nadomestiti s čajem, ko sem nekaj časa bila bolj kihajočega zdravja, ampak... ni isto, če zjutraj držiš v rokah skodelico čaja ali pa skodelico kave. Nekaj je na tem.

Mnoge so prestrašili kao ''negativni'' učinki kave, ampak zagotovo ima več pozitivnih kakor pa negativnoh učinkov. Če pa nekdo spije 9 skodelic kave na dan, pa tudi ne more pričakovati, da bo to na kakršen koli način to imelo dobre posledice.

Trenutno jo največkrat pijem kot cappuccino Nescafé, ker je tako hitro pripravljen. Ko pa se med vikendom z družino vsedemo skupaj h zajtrku, z veseljem popijem klasično Barcaffé, ki jo po mojem okusu zna najbolje pripraviti moj oči:) ... tu bi lahko še na dolgo in široko nakladala o tem, kakšno imam najrajše, ampak bom ta odstavek zakjlučila s tem, da jo vedno pijem nesladkano. Tudi cappuccino, ki ga kupim, je nesladkan. Nekaterim se zdi to čudno, meni pa se zdi veliko bolj čudno, če je kava sladkastega okusa (tistim, ki si v skodelico vsujejo pol kile sladkorja običajno priporočim kakav.). Halo?! Kava naj bi bila grenka, ampak ta grenkoba je vendar harmonična, globoka, prijetna, intenzivna... nudi nekakšno čutno in duševno ugodje.

Naj zaključim s tem, da mi pri kavi ni všeč le okus. Zgornjo definicijo sem si izbrala tudi zato, ker pove, da je za pivce kave to pravzaprav obred.

Kadar vzamem v roke skodelico kave se zame čas ustavi. Za vse mi postane popolnoma vseeno (če prav se vedno trudim opustiti vse skrbi že takoj ko se pojavijo, ker so zame popolnoma neučinkovite), ker vem, da bo vse čisto v redu, ker vem, da imam čas za vse moje želje... moje begajoče misli se ustavijo in preprosto sem. Samo bivam v tistem trenutku, ki ga izpolnjujejo prijetna toplina v mojih dlaneh, ki objemajo skodelico, opojen okus in čudovit vonj.

Patricia

HM Fashion studio

2010-10-17T17:18:00.000+02:00

Ker se mi ne da brat Visoške kronike (vem, da mi bo potem žal - ali pa tudi ne:), sem malo brskala po H&M-ovi strani in se pozabavala s tole aplikacijo. Kar fajn:D Še posebno rokavice so me očarale!

nedavno nazaj sem si kupila takšen čipkast top, vendar še nisem našla najbolj ustreznega načina nošenja...

Že predlani sem iskala nekakšno ''marching band'' jakno, ampak ker še niso bile tko moderne, jih niti niso toliko prodajali pri nas. Edino zasledila sem, da naj bi imeli en model v Zari, ampak je tudi tam nisem našla, tako da sem popolnoma obupala:)

Verjetno bodo bralci moškega spola pomislili, kaj hudiča nakladam tu, ampak to je že najbrž genetsko pogojeno, da nas ponavadi ne razumete :D

Patricia

Moj novi šal ali Kako sem začela štrikat:)

2010-10-11T19:30:00.000+02:00

Torej, tale šal sem si seštrikala sama. Pri ključnih potezah mi je pomagala seveda mami, saj sem tokrat prijela pletilke v roke prvič (z izjemo takrat, ko sem jih kot otrok izmaknila babici in enemu mačku skoraj iztaknila oko... potem so vsi skrbeli, da jim ne pridem blizu).
Naučila sem se torej najenostavnejšega pletenja. Predvsem zato, ker mi je bila ena ''šekasta'' volna noro všeč:)

Mi je pa še posebej všeč dejstvo, da bo ta šal imel drugačno zgodbo, kot kakšen ''made in China'', ki ga je po možnosti soustvaril kakšen kitajski otrok za skodelico riža (na dan).
In če ne drugega, se bom spominjala, kako sem preizkušala svoje potrpljenje z vsemi tistimi zankami in vozli.

Pa še noro lep mi je:D

Patricia

Toi qui me manque...

2010-10-09T11:15:00.000+02:00

Včasih si želiš preprosto stran. Ne zato, ker te nekaj na tem mestu odbija, ampak ker bi preprosto rad stran.

Tam, kjer bi se vsako jutro zbudila srečna že zaradi tega, kar me obdaja, zaradi okolice, ki bi me zjutraj pozdravila, zaradi skoraj strašljivo prostrane pokrajine, ki te prisili, da si v stiku s samim sabo in ti prišepne marsikatero skrivnost ali resnico o sebi, ki jo v dirki skozi današnji čas pozabiš.

Zaradi preprostosti in naravnosti, ki sta verjetno bolj človeški kot vse kar dandanes smatramo kot ''normalno''...

Vendar ti sistem ne dovoli, da pustiš svoje življenje tu, če prav veš, da ga ne bi ''pustil'', ker je vse kar v resnici imaš to, kar si. Se pravi, imaš vse, kar si doživel in se naučil, saj je to povzročilo da si to postal. Smešno, kako imaš v bistvu veliko in hkrati nič (če bi lahko temu rekli ''nič'').

Patricia

Metulj

2010-09-26T13:55:00.003+02:00

Malo moram izkoristit tut gledanost/branost bloga. Torej, če vam je fotografija všeč, lahko glasujete na http://www.lifestylenatural.com/natecaj/poglej.php?id=1052. Glasovanje poteka do 1. 10. 2010.

Hvala vsakomur izmed vas, ki si bo stran ogledal ali mogoče celo kliknil na gumbek glasuj.

Nedelja je dan, ...

2010-09-11T15:20:00.001+02:00

...ko ne nosim makeup-a :)

Tele trave so me čisto očarale...

...in potem sem slučajno posnela tole fotografijo bratca, kako leži v travi. Nemudoma sem mu rekla, da želim tudi sama fotografijo sebe, kako sem na prelepo nedeljsko popoldne zleknjena v travi.

Patricia

Hecno je, da...

2010-09-04T11:54:00.001+02:00

nakupujem že skoraj celo življenje, pa največkrat še kar ''nimam kaj za oblečt'' (kar je tipičen ženski problem)
ko premetavam stvari po svoji omari, se domislim na desetine dobrih kombinacij... ko pa je čas, da se hitro zrihtam za v šolo, ponavadi nagonsko izberem najbolj dolgočasno... sedaj bi lahko napisala, da je to verjetno zato, ker dolgočasna kombinacija sovpada z dolgočasnim okoljem, ampak sem si obljubila, da bom letos bolj optimistična glede šole:)
nisem vedela, kako sem pravzaprav navezana na svojo staro, barvno, črtasto Akto. Če prav se je začela v bistvu ...lupiti in ima že (hvala bogu, odstranljive) madeže, sumljive barve, in če tudi mi je nova mapa všeč, sem jo kar pogrešala in začela razmišljati, da si vse spet prestavim nazaj v staro Akto...

Mislim, da sedaj izpadla kot totalna materialistka, ampak ne gre se samo za te stvari kot takšne:) Gre se za to, kar naredim s svojo ustvarjalnostjo, posebne spomine, ki mi znova in znova šinejo skozi misli, ko pogledam določeno stvar in marsikdaj jih uporabim zato, da se opomnem, kako prijetno presenetljivo je (moje) življenje in kako sem lahko hvaležna, da največ časa preživim z ljubečimi in naravnost čudovitimi ljudmi.

Pa kaj češ lepš'ga:)

ena ''random''...

Patricia

Here we go again (:

2010-08-31T20:36:00.000+02:00

No, jutri se očitno spet vse začne:) Za vas imam eno misel - če si predstavljate, da nekaj opravite, s tem nikakor ne odlašajte, ampak to enostavno naredite. Štejejo namreč le dejanja.

Drugače pa drugim letnikom priporočam naj preberejo tale star moj post. Mogoče ga je kdo od vas že prebral, ampak vseeno se mi zdi koristno da vas zopet spomnim nanj.

Kar trenutno neprestano laufa sem ter tja po moji glavi je ''o f***, ne morm verjet, da sem 3. letnik... praktično je pol gimnazije že za mano!!! Kam za vraga bom šla naprej:| '' Po resnici povedano dvomim, da se mi bo v 4. letniku kaj bolj svitalo o tem...

Najbolje da čimprej zaključim, preden napišem kaj resnično butastega. Kar je povsem verjetno glede na to, kakšna zmešnjava trenutno vlada v moji glavi. Ampak saj bo vse v redu, ne?:)

Patricia

Stvari, ki jih trenutno obožujem (Things i'm lovin' right now)

2010-08-27T19:13:00.000+02:00

jutranji tek, kavico in mir, ki ga imam ob tem samo zase.
fimo maso in oblikovanje stvari iz nje. Zakaj se nisem tega že prej lotla?! :D
zagorelo poletno polt :)
moj nove prstane. Nikoli nisem bila posebno nora na njih, sedaj pa obožujem vse, kar ni le majhen tanek obroček.
poletne nevihte. Ker prinašajo osvežitev in dokaj hitro odidejo.
modro polka dots miniko, ki sem si jo sešila sama in oblekico iz H&M-a, ki zaradi črno-belih navpičnih črt in izreza nad prsmi deluje nekako francosko.

gel blazinice za v čevlje. To je pa ena izmed najboljših iznajdb ever, ker drugače v visokih petah skorajda ni za preživet.
masko za spanje. Lahko zaspim, če je okolica hrupna, kjer pa je presvetlo pa mi to ne bo uspelo. Pa še lepa je.
vse v zvezi z letošnjim poletjem.:) Razen komarjev.

Patricia

(Kot ste najbrž opazili, so fotografije posnete s starim majčkenim Sonyjem. Canona mi je izmaknil oči, ki se te dni nahaja v Nemčiji.)

''Am, ja, letos grem res slovensko obalo''

2010-08-15T19:10:00.000+02:00

Trenutno sedim v prijetnem lokalu. Lesena klop, na kateri sedim ima udobno belo blazino, prostor ima dolge rjave in bele zavse, je odprt in zračen. Del lokala v katerem se nahajamo izgleda kot lounge bar in je ločen od ostalih prostorov, kjer strežejo hrano. Zdi se mi, da bi lahko vsi sedeli tu še ure in ure. Kar verjetno tudi bomo:)

Letos je naključje naneslo tako, da sem se na morje odpravila z družbo, namesto z družino. Slučajno smo rezervirali popolnoma isti termin. Kar nekaj časa sem mozgala, ali naj se odpravim na slovensko obalo (katere morje je vsi-vemo-kako čisto) z dobro družbo, ali na Pag z družino.

Po nekaj dnevih v Izoli mi ni žal, da sem se odločila tako, saj je presegla vsa moja pričakovanja:) Voda je čistejša, kot sem jo imela v spominu, nuklearške apartmaje so posodobili odkar sem bila nazadnje tu, na plaži je pestrejši animacijski program, kot le kvazi-vodna aerobika in nasploh se mi zdi, da tu veliko bolj dogaja kot včasih (predvčerajšnjim je naprimer Pero Lovšin naredil zares hud koncert, pa mi drugače njegova glasba sploh ni tako všeč)... pa zdaj nam je lažje dobit gajbo pira ali dve.

No, sedaj se pa odpravljamo nazaj v apartma, da se preoblečemo, nato pa jo mahnemo nazaj na koktajle.

Uživajte. Jaz se bom abso-fucking-lutely mela zelo fajn:)

Right after rain

2010-08-08T11:34:00.000+02:00

Po dežju

Kozmetika

2010-08-06T21:21:00.001+02:00

Tole je nastalo s trohico navdiha, večinoma pa je bila kriva kratkotrajna zdolgočasenost (:

Če bi le...

2010-08-04T19:19:00.001+02:00

Vsak ima neko stvar, po kateri močno hrepeni. Nekatere poti do naših ciljev se nam zdijo lažje, druge pa vse prej kot preproste... vendar če so v resnici take je to le zaradi tega, ker smo si takšne zamislili.

Precej težko se je znebiti tistih ''če''-jev. Če bi imela _____, bi bilo moje življenje veliko lepše. Če bi bila ______, bi bila veliko srečnejša. Če bi bila _______, bi lahko zagotovo uresničila svoje sanje...

V resnici smo mi sami sebi največja ovira. Sami si krojimo pravila, po katerih se odvijajo dogodki v našem življenju. V resnici si sami postavljamo tiste ovirajoče ''če''- je, marsihkdaj zaradi prikritih strahov in je vse skupaj le izgovarjanje. Če si nečesa resnično želimo je največkrat treba samo nehati se izgovarjati, dvigniti rit, se odločiti, da bomo to storili in/ali si enostavno dopustiti, da se počutimo srečne.

Mislim, da najtežja stvar niso življenje samo in uspehi, za katerimi se ženemo, temveč brezpogojno sprejemanje samega sebe v vsakem trenutku.

Patricia

Če bi se med letom kaj bolj brigala za svoje znanje nemščine, bi celotno fotografsko
mašinerijo do sedaj že veliko bolje obvladala:)

Ulov

2010-07-29T20:37:00.000+02:00

Gosh, kako obožujem tega mačka :D

Ljubi kruhek

2010-07-27T11:49:00.000+02:00

Kot sem že pisala, sem imela prejšnji teden nekakšen ''odklop'' od vsakdanje okolice. Večino časa sem pomagala babici in dedku pri razno raznih opravilih... ki jih v bistvu redko kdaj zmanjka, ker živita v majhnem naselju, na hribovitem podeželju.

Med drugim sem jima spekla tudi svoj (črn) kruh in žemljice. Prav hecno je, kako me pri tem postopku vedno pozorno opazujeta in v njunih očeh vidim, kako kot kapljice pritekajo v njune misli spomini iz povojnega časa. Medtem, ko mesim testo, mi vedno povesta o kakšnem njunem doživetju.
Kruh ima pri starejših ljudeh velik pomen. Ne gre se le za kruh kot tak. Časi, v katerih so odraščali naši dedki in babice niso bili najbolj rožnati. Da so ljudje prišli do skromne večerje, so morali garati dan za dnem, ves dan. Če primerjam njun odnos do tega skupka ogljikovih hidratov (ki se ga mnogi danes branijo) je resnično stoodstotno drugačen.

Naj citiram babico: ''Ženska, ki ne zna speči kruha, bolje, da se sploh ne poroči.''

Mislim, da starejše ljudi težko bolj očarate z čudovito pripravljeno, okusno in oh-in-sploh sladico, kot pa s peko kruha. Izraz ponosa in ganjenosti na njihovih obrazih je neprecenljiv.

Žemljice (:

Patricia.

Sonce lahko ujamemo na milijon načinov...

2010-07-24T16:04:00.001+02:00

...vendar se vseeno zdi, da je najlepše ujeto ravno v očeh tistih, ki nas imajo radi:)

Ego trip

2010-07-18T18:33:00.004+02:00

Pred nekaj dnevi, (zdi se mi, da je bil petek) so se popolnoma nepričakovano name dokončno zrušili vsi moji strahovi, pričakovanja in upi. Kot ogromen val so butnili obme in me popolnoma porušili. Lahko bi rekli, da se mi je nekako strgalo, ampak ta beseda ni ravno najbolj primerna, ker nisem niti čutila jeze, ali česa podobnega...
V glavnem, spakirala sem v 10 min (nisem vedela, da sem kaj takšnega dejansko sposobna), vzela najnujnejše za preoblečt in fotoaparat in se s prvim vlakom odpeljala v moj domač kraj, daleč od vsakdanjega sveta, stran od ''civilizacije''.

Morala sem se odklopiti od življenja, ki sem ga živela zadnje tedne in zadnje mesece in v marsikaterih pogledih ugotoviti, kaj pravzaprav želim. Vsaj na enem področju sem že ugotovila, kaj to je, kar pomeni napredek in napredek pomeni, da sem ravnala prav... četudi sem dvignila roke nad vsem in dobesedno pobegnila.

Danes sem se zaradi družine slučajno vrnila nazaj v Krško, vendar jutri odhajam nazaj. Ne vem, koliko časa bom rabila, da se odločim za vrnitev domov... mogoče dan ali dva, mogoče en teden, mogoče do konca meseca... pustila bom pač vsa vprašanja naj zorijo in kot veste, pojavila naj se bi iluminacija oz. ''aha-moment''.

Zbežala sem v upanju, da se mi ne bo treba soočiti z življenjem tu, ampak vem, da bo prišel čas tudi za to...

Do takrat pa bom uživala in čakala, da me lastne misli zopet dohitijo.

Foto: Patricia Bevc

Patricia

Tryout :)

2010-07-15T20:27:00.001+02:00

Torej, danes sva se z mlajšim bratom malo odpravila po Vidmu. Enkrat (kot največje budale) ob največji vročini takoj, ko sem prišla do SD kartice, drugič pa zvečer ko je sonce že zahajalo.
Glede fotoaparata: uf! (:to pove vse, kajne?) mislim, da me z njim čaka še veliko prijetnih trenutkov...
Tu je nekaj utrinkov

Ja, vse 3 so štiriperesne:)

Ej, lepo preživite to peklensko vročino...

Patricia

I used to wear braces but i still have f*cked up teeth

2010-07-11T13:02:00.000+02:00

Ne glede na to, da se ti včasih dogaja miljon stvari, nekako ne moreš pisati o ničemer... zato objaviš eno random sliko.

Patricia

Here comes my Canon:D

2010-07-01T09:38:00.001+02:00

Včeraj sem postala lastnica Canona 1000d. To bo moj prvi zrcalno-refleksni fotoaparat in si ga želim že lep čas. :) Zato mi najbrž ni treba posebej omenjati, da sem über srečna:D
Kupila sem ga v eni super ponudbi na nemškem eBay-u, kar je zneslo seveda mnogo manj, kot če bi ga kupila pri nas.

No, sedaj se bom mogla le še naučit uporabljati vso tisto mašinerijo:D

pa sej Sony ni tko ful slab:)

xoxo, Patricia

22-6-2010

2010-06-22T15:59:00.000+02:00

Enostavno ne vem, o čem naj pišem v tejle objavi, ampak objava more bit:)
Zato preidimo na običajne zadeve:

ocenjevanje se je za to leto zaključilo. In mislim, da si bom na podlagi letošnjih rezultatov v wellnessu privoščila eno fajn masažo celotnega telesa. Ker si zaslužim!:)
tudi pouk klavirja se mi je za letos končal. Sedaj lahko nohte pustim, da zrastejo dejansko kaj dlje od enega milimetra.
ker ne morem pri klavirju več nadaljevati razredov (po novem jih je ''le'' 8), bom nadaljevala na izrednem programu. Kar znese 40€ za polovični program in 80€ za kompletni program. Na mesec. Auč.
in dež nam je (spet) zasral prve dni poletja.

Mislim, da se bom raje izpisala preden napišem kakšno neumnost. Madonca, sem čudne volje danes...

Najbrž zato, ker kar ne morem dojeti, da je vsega končno konec.

Bubi in orjaška kumara

2010-06-12T18:37:00.000+02:00

Da je tale strip nastal, je bilo potrebno kar nekaj dolgočasnih ur *saj-vemo-katerih* predmetov. Na prvi pogled se ne zdi veliko, vendar je pa pravi izziv veliko povedati in malo napisati ter vse skupaj spraviti na eno stran A4 lista.

V svojem življenju sem narisala že veliko likov- predvsem mačkov, govorečih češenj, jagod, paradižnikov, banan in drugega sadja. Prav vsak izmed njih izgleda, kot da ima svojo osebnost, edinstven izačaj in nadvse prikupen izgled. In vsak izmed njih nekako predstavlja določen delček mene, sem ugotovila pozneje.
Srečali jih boste na mnogih robovih zapiskov v moji Akti, tamkaj, kjer je v bistvu prostor za datum ali kaj podobnega.

Torej, naj vam predstavim enega izmed njih - mačkona Bubija.

*Predstavljajte si glas tistega iz risanke Powerpuff Girls*
And the day was saved thanks to ... Bubi's mother!:)

xoxo, Patricia

Bodočim 2. letnikom

2010-06-08T16:53:00.000+02:00

Ponavadi se ljudje po blogih razpisujejo o fazanih ali pa o četrtih letnikih in maturi, jaz pa sem se odločila, da napišem nekaj tistim, ki bodo izstopili iz zone fazanstva.
Izpostavila bi par stvari, če prav se seveda marsikateri/a moj/a vrstnik/ca s tem ne bo strinjal/a, ampak pišem seveda zgolj na splošno.

nova perjad vam bo šla v bistvu na živce. Verjetno si boste (iz principa) mislili ''o bog, kakšni luzerji'', ker bodo z široko odprtimi očmi zgubljeno zevali po hodnikih ali pa boste začutili vsaj kanček ljubosumja, ker vaša generacija ni več v takšnem središču pozornosti, oz. boste za vse delovali kar nekako nepomembno (kar seveda niste) pa še hecno se vam bo zdelo, kako so lahko takoooo vznemirjeni zaradi vsega skupaj.
če mislite, da je učenje naporno... well, you ain't se nothing yet:) Med najbolj ''zanimive'' stvari najbrž sodi test biologije, ki zajema celotno sistematiko kraljestva živali. Kako lušno bo, ko boste za vsakega črva in žužka morali vedeti kakšna izločala ima, kakšno ogrodje, krvožilje... :)
večje razlike. Nekateri bodo spoznali, da je učenje pravzaprav koristna zadeva in se bodo zares začeli guliti kot nori (ok, mogoče je to napačen izraz) ter bodo kar na lepem začeli dobivati zavidljive ocene. Nekateri pa se bodo kot pijanec plota še kar držali prepričanja ''sej bo'' in bodo ostali daaaaleč zadaj... te bo verjetno ostala večina nekako pustila za seboj, ker s ''sej bo'' pač ne moreš delati gimnazije oz. te tak način razmišljanja ne pripelje nikamor.
sedenje, sedenje, sedenje... verjetno se boste sprijaznili, da je za produktiven pouk treba imeti v razredu pač mir (vsaj večino časa). Večina vas bo postala vsaj malce bolj disciplinirana.

No, če se še kdo spomne kakšne pametne ugotovitve, naj jo kar pove:)

Naj zaključim s temle: ko dobite kakšno slabo oceno, jo sprejmite. Ne krivite drugih za svoj neuspeh, ne pritožujte se preveč nad sistemom (ker ni v vaši moči, da bi ga spreminjali), prav tako pa ne dvignite roke v luft, ampak poizkušajte biti odgovorni in nastalo zmešnjavo popravite. Zares mislim, da je to ključna stvar pri uspehu.

Pa tudi če se vam nikakor ne izteče oz. če ste res extremno leni, se ne pritožujte in izgovarjajte vsepovprek (s tem res niste učinkoviti), ampak se zavedajte, da takšen program šolanja pač ni za vse. Nikjer ne piše, da morate obiskovati gimnazijo. V življenju vam bo lažje, če delate nekaj svojim zmožnostim primerno in ste lahko ravno tako ugledna, zadovoljna in (najpomembnejše!) srečna oseba:)

xoxo
Patricia.

Strawberries etc.

2010-05-31T18:30:00.000+02:00