Dnevniški zapis

Spet sem brskala po straneh mojega dnevnika (ki ga zadnje čase ne pišem več tako pogosto) ... včasih rada naredim malce samoanalize, včasih pa potrebujem zgolj potrditev, da sem imela prav. Objavljam zapis (takšen, kakršen je), ki se mi zdi zanimiv.

sobota, 15. 4. 2011
Odštejmo vse tiste ''netrajajoče'' stvari. Do sedaj še nisem imela, kako bi rekla, ''tiste'' zveze. Zveze, ki bi trajala seveda dlje kot en večer, zveze, ob kateri se bi razpisala na blogu, kako sem blazno srečno zaljubljena, zveze, ob kateri bi pisala pesmi in prepričevala vse, da je to smisel vsega. In potem bi dajala najine slike na FB in pisala pod njih osladne citate in vsakič ko bi ga pogrešala, bi to seveda objavila v status in vsak mesec bi napisala, koliko časa sva že skupaj. Menda je takšen ''protokol''.

Še nedavno nazaj se mi je vsak dan zdelo, kot da nekaj zamujam in ko sem pomislila na to, da sem trenutno samska, nisem bila preveč srečna. Še posebej takrat, ko sem se na koncu dneva zamislila. Ne vem, kaj je na tem delu dneva, ampak zdi se mi, kot da takrat izgubi pomen vse, razen tisto kar si.

Ko sem nato postala bogatejša za nekaj spoznanj in izkustev, sem se zamislila ... Zakaj bi morala biti zaradi tega, ker trenutno nimam ''te'' zveze, pravzaprav žalostna? Kaj na meni je tako groznega, da bi se mogla zbujati nesrečna, ker sem sama? Zakaj bi sploh morala verjeti vsem tistim, ki mi dajejo občutek, da nekaj zamujam in se počutiti manjvredno?

Moje prepričanje je to, da dva skupaj NE sestavljata celote, saj bi potem pomenilo, da je vsak samo polovična osebnost. Verjamem, da je vsak izmed nas na svoj način že izpopolnjen.
Včasih pozabimo biti prijazni do sebe in pozabimo se zavedati, da smo čisto vredu. Četudi si morda želimo sprememb, so te pozitivne in uspešne največkrat takrat, kadar s seboj ravnamo lepo - si namenimo ljubezen in se odločimo, da ne bomo brezveze obupavali nad sabo.

Torej, sedaj sem samska. Pa kaj. Srečna sem. Vsak dan. Ne mogoče cel dan vsak dan, drugače pa vsak dan. Zaradi ''samskosti'' še nisem osamljena, saj je v mojem življenju že sedaj ogromno čudovitih in fenomenalnih ljudi, ki me vsakič znova očarajo.
Sedaj vsaj vem, da bom v življenju uspešna že zaradi tega, ker se sama čisto dobro znajdem. S seboj preživimo celo življenje, zakaj torej ne bi imeli s seboj najlepšega odnosa kar lahko?
Ko pa pride mimo nekdo, s katerim se bom ujela, bom ga lahko iskreno sprejela, saj bom z njim zgolj zaradi osebe, kakršen je, ne pa zaradi tega, ker bi ga potrebovala. To se mi zdi preveč sebično.

Ne bi se mogla bolj pravilno odločiti.
:)

Bokeh