Očijeva nesreča z motorjem (tu ne morem dati nikakršnega domiselnega naslova)

Izčrpana sem. Čustveno sem izčrpana od vsega čakanja, napetosti, skrbi ..., vedar mi bo sigurno malce odleglo, če tale tekst objavim.
Mislim, da je pravično, da pišem o novici, ki me je presenetila, ko sem prejšnjo soboto zvečer prispela iz Nove Gorice nazaj v Krško.

Zdi se mi, kot da se je to zgodilo že davno, kakšno leto nazaj. Mami me je pobrala na avtobusni in odpeljali sva se proti domu. S čudno barvo glasu me je grenko vprašala, kako sem se imela in vse ostale običajne stvari, ki jih mame ponavadi sprašujejo, ko se vrneš domov. Že to mi je bilo čudno, da me ni v teh dveh dneh nič klicala in neštetokrat preverjala, kako sem, kje sem, kaj delam, kaj jem ...
Pripeljali sva se pred blok, parkirali, ampak mami obstala je na svojem sedežu. Pogledala sem proti vhodnim vratom, kjer je oči običajno imel pod majhnim nadstreškom parkiran in pokrit svoj motor. Opazila sem, da motorja ni nikjer, mami pa je še v isti sekundi izjavila ''Veš ... oči je mel nesrečo...'' ''KAJ?!'' ''...je zdej v bolnci ...''

Najprej sploh nisem mogla verjeti. No, v bistvu mi je najprej postalo zelo slabo, potem pa nisem mogla verjeti. Sploh nisem mogla dojet, da je moj oči nekako (ne vemo še, kako) zletel s ceste, ko se je vračal domov skozi Pijavško, da si je poškodoval del trebušne votline, imel notranje krvavitve, po samem čudežu preživel hude udarce, ki so mu stisnili in natolkli pljuča, si zlomil nekaj parov reber, si uničil vranico ...
Izvedela sem, da naj bi prvi na prizorišče prišli gasilci, ki so mu na poti potem tiščali skupaj rane in da je potem takoj imel operacijo in da je moja mami prebledela od strahu, ko sta se, po večih neuspešnih klicih na očijev telefon, na vratih prihazala policista in je mislila, da je mrtev in je čakala na urgenci, če bodo mu uspeli stabilizirati stanje in da hvala dragemu Bogu nima poškodovane glave ali hrbtenice ...

V ponedeljek sem izsilila, da grem zraven ga pogledat na oddelek za intenzivno nego (še kar je tam), če prav naj bi tam smela samo moja mami in stara mama. Samo hotela sem ga videti, kako spi (ker je uspavan že vse od urgentnega posega), če prav je bil priključen na sto aparatur in z več cevkami v pljučih, z ranami, z ogromnimi črnimi modricami na hrbtu in bokih ter s cevkami v ustih in nosu ter s prešpikano kožo na rokah ...
Ta teden mi je vsak dan ob 5h, med uro obiskov, vrhunec dneva predstavljalo to, da sem videla očijev obraz, kako mirno in omamljeno spi.

Izčrpana sem, tudi zato, ker je izčrpana mami, od vseh posegov, ki jih je ta teden bil oči deležen, od vseh vzponov in padcev njegovega stanja. Najhuje mi je bilo gledati, ko so mu zmanjšali dozo uspavala in je bil malce buden. Težko mi je bilo gledati, kako se je napol nezavesten pačil in krčil ob bolečinah, ki si jih ne morem predstavljati in kako ni bilo prav ničesar, kar bi lahko naredila, razen tega, da sem ga prijela za roko in ga rahlo pobožala po dlani.
Vendar pa moram omeniti, kako smo cela družina in znanci stopili skupaj. Ganljivo je, koliko ljudi ima radih mojega očija. Tudi s kirurgom, ki je oče očijevega sodelavca in nam bil ta teden v izjemno oporo, smo se povezali in rekla bom tole - lahko se mu zahvaljujemo do onemoglosti.

Včeraj sem šla dol v našo klet, v očijevo delavnico, kjer sem našla vreče z motoristično opremo, ki jo je mami vrnilo osebje iz bolnice. Ona jih seveda ni gledala, jaz pa sem si grozno želela izvedeti več.
Ven sem potegnila razrezano, krvavo jakno, po tem pa sem si pobliže ogledala še čelado, ki je bila močno, grobo in globoko opraskana in pred očimi se mi je prikazala grozljiva varianta tega padca.
Mislim, da smo bili deležni čudeža.

Očijevo stanje ni ne vem kako super, ampak najboljše možno ob takšni nesreči. Največja kriza je verjetno za nami, moramo samo še naprej vztrajati v potrpljenju, zaupanju in dati očiju čas, da bo njegovo stanje bolj stabilno vsak dan. Komaj čakam, da ga popolnoma zbudijo, da bova lahko po tako dolgem času spet kakšno rekla. :)
<3