Repriza

Mirna sobota je. Ležim v svoji postelji, se vsake toliko časa odmajam v kopalnico in preklinjam bolečino, ki mi iz glave ob vsakem utripu butne ob lobanjo.
Ne, nimam mačka. Včeraj, ko sem se po fizični (in emocionalni) izčrpanosti od predstave Čas moj končno malo ulegla k počitku, sem se je moje čelo kar ... vžgalo. Kar na enkrat sem dobila vročino, ki je verjetno hinavsko ždela nekje v meni in čakala na ugoden trenutek, da se prikaže. Smešno je, kako moraš dejansko imeti čas za biti bolan.

Čeprav je moj blog moj prostorček, kjer se lahko razpišem, dovolj o moji povišani telesni temperaturi:)
Ne glede na to, kako oslado bo morda zvenelo, moram zapisati naslednje - z BAG-ovci sem preživela toliko čudovitih trenutkov. Celota stvar je presegla vsa moja pričakovanja. Celo na prihajajoči maturantski izlet sem nekako pozabila.
Čutim, da se je v meni zanetila takšna drobna lučka ... ne skrbi me za nič, prepričana sem, da se mi vsak trenutek dogaja najboljše (kot se lahko), da bom porihtala svoje zdravje, da ne bom več pošiljala svojega bivšega ortodonta in in naše zdravstvo v tri krasne, ker so mi zobje zlezli po svoje ... ok, to je že off topic ...
V glavnem, doživljam nekakšno čudovito stanje izpopolnjenosti, ki ni samozavest, ker je v bistvu ne potrebujem, ni zaupanje in vera vase, ker kjer sta upanje in vera, je prostor tudi za dvom ... hecno je pojasnjevati, ampak če kdaj doživite, doživljate oz. ste doživeli to, boste razumeli.

Preprosto srečna sem ... že dolgo nisem bila tako srečna. :)