Grožnjan 09

V tem resnično majhnem mestecu, ki je na naše presenečenje uradno tudi občina, me je pretekli teden presenetilo mnogo stvari. V bistvu je tu kar precej turistov, vsekakor več kot bi pričakovali. Včasih so bili resnično nadležni, saj so v sobe med našo vajo pokukali kar brez vsakršnega povabila.
O materialnih sredstvih raje sploh ne govorim veliko, saj so vsi klavirji in pianini (če jim lahko sploh še rečem tako) v vadnicah bili v kritično-razpadajočem stanju, z lepljivimi tipkami in njihov zvok še zdaleč ni bil podoben tistemu, čemu bi vsaj pribljižno moral biti. Ampak tudi s tem se je očitno dalo preživeti (ogromnim pajkom in kobilicam navljub).

Na vsakem drugem vogalu mesteca (ampak dobesedno) se nahaja kakšna galerija, kjer smo se punce zapodile v unikatno izdelan nakit, skodelice, slike, okraske.
Kot ena najlepših stvari pa so mi v spominu ostali sončni zahodi, ki jih lahko opazuješ, ko sediš na razgretem Grožnjanskem obzidju.
Spoznala sem nekaj novih prijateljev, ki smo jih naučile tudi nekaj slovenskih besed, me pa smo izpopolnile naše hrvaško besedišče, saj jih večina razume slovensko pribljižno nič.

















Za konec naj še omenim, da sem vesela, ker sem se pustila pregovoriti in odšla v Grožnjan, saj bi sicer zamudila enkratno izkušnjo:))

xoxo,
Patricia