Ko bi vsaj...

Kot ste mnogi opazili, sem v petek dežurala. Ker po tem, ko sem se naučila kemijo in v koš zmetala vso svinjarijo, ki ste jo med malico pustili v avli (ena profesorica mi je jasno dala vedet, da pospravljanje avle očitno ni delo čistilk - čeprav jih je na naši šoli kar nekaj), nisem imela več pametnejšega dela, sem začela čečkat po eni izmed beležk, ki sem jo med pripravljanjem torbe mimogrede vrga noter.
Začela sem malo listat in ugotovila, da imam notri opombe, čačkarije, skice (...) še iz devetega razreda osnovke.
To mi je seveda vzbudilo mnogo spominov, nekaj stvari sem dala prebrat še Špeli (ta beležka mi je služila tudi kot sredstvo za dopisovanje med poukom) in režali sva se skupaj.

Sama sem se spomnila na vse moje upe in želje, ki sem jih takrat imela. Predvsem kar se tiče moje naslednje šole. Ko smo se v osnovki soočali s prostorsko stisko, katastrofalnim sistemom ogrevanja (v nekaterih učilnicah smo se kuhali, v drugih smo zmrzovali), pomanjkanjem sredstev ipd. sem si vedno rekla ''ah, sej ne bomo tle več dolg''. Glede tega sem imela še kako prav, vendar sem ob tem pomislila (ne vem zakaj), da bodo razmere vsaj majčkeno boljše.
Vendar se je moje predvidevanje izkazalo za popolnoma zmotno (kar je po eni strani precej žalosto, glede na to, koliko potencjalnih, brihtnih, osupljivo domiselnih ljudi se tu izobražuje). V telovadni garderobi punce dobesedno stopamo druga po drugi, ko nase vlečemo kavbojke, ko pa telovadimo se nas mora nekaj manj kot 60 učencev razporediti po eni telovadnici, če je zunaj preveč mrzlo.
Pa tudi načrti o novih objektih so odloženi, nekateri po moje celo splavali po vodi, saj je okvara ogrevanja v predelu telovadnice hud finančni udarec.
Pa kaj bi še pisala o tem, saj ste te stvari že sami izkusili.

Spomnila sem se tudi, kako sem mislila, da si bom na novi šoli poiskala svoje (novo) mesto. V osnovki sem res čutila neko pripadnost, mogoče zato, ker sem bila z istimi ljudmi skupaj 8 let, mogoče zato, ker sem veliko več časa preživela s Špelo (ki mi je kot familija), mogoče pa tudi zato, ker nas je bilo v eni generaciji manj in smo se med sabo poznali bolj.
Mogoče bodo s časom prišle tudi kakšne spremembe, vendar v preteklem letu v Brežicah nisem začutila ne vem kakšne pripadnosti. Pa ne da krivim ljudi okrog sebe, saj mislim, da sem pristala v res enkratnem razredu in se v njihovi družbi počutim celo tako sprejeto, kot se tu pač lahko.

Pa tudi vsi upi o kakršnem koli nastopanju na šolskih prireditvah, so se mi bolj ali manj razblinili (če prav bi me to neizmerno veselilo). Mogoče zato, ker me ne poučujejo ''tapravi'' profesorji (sami veste, kako je z etiketiranjem na tej šoli) pa tudi zato, ker se trudim dosegati najboljše rezultate v različnih smereh, zato moja želja po ustvarjanju in umetnosti večkrat čaka nekje v ozadju, da se jo v manj natrpanih dneh spet spomnim in lotim.

Kljub vsemu se učim vse skupaj usklajevati, mogoče bom nekoč v tem usklajevanju že tako dobra, da moje ideje in ispiracija ne bodo več nemirno ždele v moji glavi (in čakale na moj prosti čas), ampak bom lahko v skladu z njimi delovala vsak dan in jih razvilala hitreje.
Vendar upam, da do takrat ne izginejo popolnoma.


xoxo
Patricia.

Spomin na prejšnji teden

Dnevi so se spet uskladili s šolsko norijo, posrkalo me je v delavni vsakdan in vsakič se mi je zazdelo, kot da nikoli nisem zares odšla.
Prejšnji teden sem znova zadihala s polnimi pljuči, spet sem se lahko posvetila izključno in samo svojim ambicijam, željam in tistemu, kar mi je več.
Obiskala sem frizerja, oblikovala par komadov in kitic, okupirala našo kuhinjo in spekla odličen kruh, obiskala babico in dedka, nakupovala, z družbo odšla v Ljubljano v kino in še tam malenkost šopingirala, se izživljala nad svojim pianinom, pobrisala prah v svoji sobi (ok, pospravljanje res ni moja ambicija, ampak že ob srednji vsebnosti prahu v sobi, začnem kihati kot zmešana), znova in znova iskala ideje na spletnih straneh Vouge-a, v miru naredila nekaj jogijskih vaj...
No, da ne bo kdo narobe razumel, tudi vrnitev v šolo mi ni bila ne vem kako grozno neprijetna. Konec koncev, bi se udejstvovala na stotih različnih koncih, če bi to bilo le mogoče. Vendar ni:)

Zgornjemu besedilu prilagam link na Fejsu, kjer si lahko ogledate par fotk:)

xoxo
Patricia

Michael Jackson

Včeraj smo si v Koloseju ogledali This is it, ki ga sestavljajo posnetki vaj za koncert, ki ga je Michael pripravljal. Enkratno!!!
Pri filmih se nikoli ne cmerim, ampak ko sem gledala tega, sem bila enostavno ganjena. Na njegove pesmi me vežejo mnogi spomini, poslušala sem ga že od kar pomnim in njegova glasba mi je zlezla globoko pod kožo.
Bil je dober človek, tako dober, da so v njem nekateri videli zlato jamo. No, zdaj uživa svoj zasluženi počitek stran od vseh oderuških manegerjev, nesramnih novinarjev in podivjanih paparacev.


:'(
xoxo
Patricia.

26. 10. 09

Ok, zakaj potrebuje Krško na Trgu Matije Gubca vodomet? Misilm, resno - za kaj je to koristno?!

Ne vem, ampak vodo lahko uporabiš na tisoče drugih koristnejših načinov. Pa ne pozabimo na to, kako je dragocena.

xoxo
Patricia

I gotta feeling @Oprah